Na Titovem slavoloku sta dva velika nizka reliefa, ki prikazujeta dobro znan zgodovinski dogodek. Manj znana pa je osupljiva povezava med tem slavolokom in Svetim pismom: Titov slavolok je namreč nema priča osupljive zanesljivosti svetopisemske prerokbe.

Na začetku prvega stoletja n. št. se je rimski imperij raztezal vse od Britanije in Galije (današnje Francije) do Egipta, in to področje je uživalo edinstveno stabilnost in blaginjo. Toda eno oddaljeno področje je bilo Rimu neprestano trn v peti – to je bila nemirna provinca Judeja.

Encyclopedia of Ancient Rome navaja: »Ni bilo veliko področij pod rimsko oblastjo, pri katerih bi bil opazen tolikšen obojestranski odpor, kolikršen je bil med Rimom in Judejo. Judje so se jezili na tuje gospodarje, ki jim ni bilo nič mar za njihove običaje, Rimljani pa so bili do Judov zaradi njihove svojeglavosti hudo nestrpni.« Mnogi Judje so upali, da bo prišel mesija, ki bo pregnal osovražene Rimljane in za Izrael znova vzpostavil zlato dobo. Toda leta 33 n. št. je Jezus Kristus objavil, da bo Jeruzalem doživel nesrečo.

Jezus je rekel: »Prišli bodo namreč dnevi, ko bodo tvoji sovražniki okoli tebe zgradili utrdbo iz priostrenih kolov, te obkrožili in te oblegali z vseh strani. Tebe in vse tvoje prebivalce bodo pokončali. V tebi ne bodo pustili kamna na kamnu.« (Luka 19:43, 44)

Očitno so bili ob teh Jezusovih besedah učenci zbegani. Ko so dva dni kasneje opazovali jeruzalemski tempelj, je eden od njih vzkliknil: »Učitelj, poglej, kakšni lepi kamni in kakšne zgradbe!« In res, nekateri tempeljski kamni naj bi bili dolgi dobrih 11 metrov, široki 5 metrov in visoki 3 metre! Toda Jezus je odgovoril: »Prišli bodo dnevi, ko od vsega tega, kar vidite tu, ne bo ostal kamen na kamnu, vse bo porušeno.« (Marko 13:1; Luka 21:6)

Jezus jim je še rekel: »Ko pa boste videli, da je Jeruzalem obkolila vojska, vedite, da se je približalo njegovo opustošenje. Takrat naj tisti v Judeji zbežijo v gore, tisti v mestu naj ga zapustijo in tisti na podeželju naj ne hodijo v mesto.« (Luka 21:20, 21) Ali so se Jezusove besede uresničile?

Minilo je 33 let in Judeja se še vedno ni sprijaznila s tem, da je pod rimskim jarmom. In ko je leta 66 n. št. rimski prokurator Gesij Flor iz svete tempeljske zakladnice zasegel denar, je Judom prekipelo. Kmalu zatem so v Jeruzalem prihrumeli judovski bojevniki, pobili tamkajšnjo rimsko garnizijo in razglasili svojo neodvisnost od Rima.

Kake tri mesece kasneje je pod vodstvom Cestija Gala vojska, ki je štela več kot 30.000 rimskih vojakov, krenila proti Jeruzalemu, da bi zatrla  upor. Rimljani so se hitro prebili v mesto in spodkopali tempeljsko obzidje. Nato so se brez kakršnega koli očitnega razloga umaknili. Judovski uporniki so se veselili in se hitro pognali za njimi. Z odhodom vojskujočih se strani so lahko kristjani, ki so upoštevali Jezusovo svarilo, iz Jeruzalema zbežali v gore na drugi strani Jordana. (Matej 24:15, 16)

Naslednje leto je Rim ponovil svoj vojaški pohod na Judejo, in tega sta vodila general Vespazijan in njegov sin Tit. Toda kmalu zatem, ko je leta 68 n. št. umrl cesar Neron, se je Vespazijan vrnil v Rim, da bi zasedel prestol, in pohod na Judejo s kakimi 60.000 vojaki prepustil svojemu sinu Titu.

Tit je junija leta 70 n. št. svojim vojakom ukazal, naj po judejskem podeželju posekajo vsa drevesa. Iz njih so naredili priostrene kole, s katerimi so nato okrog Jeruzalema zgradili 7 kilometrov dolgo pregrado. Do septembra so Rimljani izropali in požgali mesto in njegov tempelj, porušili so kamen za kamnom, tako kakor je napovedal Jezus. (Luka 19:43, 44) Glede na neko oceno je »v Jeruzalemu in preostalem delu dežele pomrlo od 250.000 do 500.000 ljudi«.

Leta 71 n. št. se je Tit vrnil v Italijo, kjer so ga državljani Rima bučno pozdravili. Celotno mesto je praznovalo enega največjih zmagoslavnih sprevodov, kar so jih kdaj imeli v tej prestolnici.

Množica je občudovala parado bajnega bogastva, ki se je vila po rimskih ulicah. Občudovali so zasežena plovila, velikanska vozila, na katerih so bili predstavljeni vojni prizori, in predmete, ki so jih vzeli iz jeruzalemskega templja.

Leta 79 n. št. je Tit kot cesar zamenjal svojega očeta Vespazijana. Toda samo dve leti kasneje je Tit nepričakovano umrl. Prestol je zasedel njegov brat Domicijan in Titu v čast nemudoma dal postaviti slavolok zmage.

Titov slavolok vsako leto občuduje na stotisoče ljudi, ki obiščejo Rim. Nekateri na ta slavolok gledajo kot na veličastno mojstrovino, drugi kot na poklon moči rimskega imperija, spet drugi pa kot na spomenik padcu Jeruzalema in njegovega templja.

Za skrbne bralce Svetega pisma pa ima Titov slavolok še večji pomen. Je nema priča, ki potrjuje zanesljivost in točnost svetopisemskih prerokb in dokazuje, da so te navdihnjene od Boga. (2. Petrovo 1:19–21)