KO JE parnik priplul v morski zaliv Belfast Lough, je majhna skupina potnikov, ki je stala na palubi, skozi paro zagledala zelene hribe, obsijane z jutranjo zarjo. Bil je maj 1910. Za enega izmed njih, Charlesa Russlla, je bilo to že peto potovanje v Irsko. Pred njim se je odpiral pogled na dve ogromni čezoceanski potniški ladji v gradnji, in sicer na Titanic, ki je kasneje nesrečno končala, in njeno sestrsko ladjo Olympic. * Na drugi strani ladjedelnice je na pomolu stalo dvanajst Preučevalcev Biblije, ki so čakali brata Russlla.

Brat Russell je približno 20 let pred tem razmišljal, kako bi se najbolje razširila dobra novica po svetu, zato se je odločil, da se odpravi na potovanja zunaj Združenih držav. Svoje prvo potovanje je začel julija 1891 v Irski. S palube ladje City of Chicago je opazoval čedalje bližjo obalo Queenstowna (danes Cobh), ki je bila obsijana z zahajajočim soncem, in se morda spominjal, kako sta mu starša opisovala svojo rodno deželo. Ko so brat Russell in njegovi sodelavci potovali skozi urejena mesta in čudovito podeželje, so ugotovili, da je polje tam »pripravljeno in čaka na žetev«.

Brat Russell je Irsko obiskal sedemkrat. Na svojem prvem potovanju je pri ljudeh očitno vzbudil veliko zanimanja, zato ga je, ko je kasneje obiskal Irsko, prišlo poslušat na stotine, včasih na tisoče ljudi. Ko je Irsko obiskal drugič, in sicer maja 1903, so javne shode v Belfastu in Dublinu oglaševali krajevni časopisi. Russell je kasneje povedal, da je »občinstvo zelo pozorno prisluhnilo« govoru z naslovom »Obljuba, podprta s prisego«, v katerem je obravnaval Abrahamovo vero in prihodnje blagoslove za človeštvo.

Russell je zaradi tamkajšnjega precejšnjega zanimanja Irsko obiskal tudi med svojim tretjim potovanjem po Evropi. Pet bratov mu je izrazilo dobrodošlico, ko je nekega aprilskega jutra leta 1908 stopil na pomol v Belfastu. Oglaševani javni govor »Strmoglavljenje Satanovega imperija« je zvečer istega dne pritegnil »občinstvo kakih 300 posameznikov odprtega uma«. Russell je nekega nasprotnika iz občinstva hitro utišal s spretno uporabo Svetega pisma. V Dublinu je še bolj zagrizen nasprotnik, gospod O’Connor, tajnik Združenja mladih kristjanov, skušal proti Preučevalcem Biblije nahujskati občinstvo, ki je štelo več kot 1000 ljudi. Kaj se je zgodilo?

Pojdimo nazaj v tisti čas in si v mislih naslikajmo, kako so se morda stvari odvile. Neki moški, ki želi najti svetopisemsko resnico, se odloči, da gre poslušat javni govor, ki je bil oglaševan v časopisu The Irish Times. Komaj najde prosti sedež v nabito polni dvorani. Zelo pozorno prisluhne belolasemu, bradatemu govorniku v dolgem črnem fraku. Govornik se med svojim predavanjem sprehaja po  odru, živahno gestikulira in sistematično nadgrajuje eno svetopisemsko vrstico z drugo. Tako moški vse bolj razume svetopisemske resnice. Govornika se tudi brez ozvočenja sliši v vsak kotiček dvorane in občinstvo ga z nezmanjšano pozornostjo posluša uro in pol. Nato v razpravi z vprašanji in odgovori O’Connor s svojimi prijatelji izzove govornika, toda ta sporočilo spretno brani s Svetim pismom. Občinstvo v znak odobravanja zaploska. Ko se prah poleže, zainteresirani moški pristopi k bratom, da bi izvedel več. Po pripovedovanju očividcev so številni tako spoznali resnico.

Brat Russell se je maja 1909 iz New Yorka z ladjo Mauretania odpravil na svoje četrto potovanje. S seboj je vzel brata Huntsingerja, ki je bil stenograf, in mu med potovanjem čez ocean narekoval članke za Stražni stolp. Javni govor, ki ga je imel brat Russell v Belfastu, je prišlo poslušat 450 domačinov. Zaradi pomanjkanja prostora jih je kakih 100 moralo stati.

Tudi na petem potovanju, omenjenem na začetku, je brat Russell s Svetim pismom odgovarjal nasprotnikom. Po javnem govoru v Dublinu je priznan teolog, ki ga je pripeljal O’Connor, na veselje občinstva dobil svetopisemske odgovore na svoja vprašanja. Naslednji dan so potniki ujeli hitro poštno ladjo, ki je peljala v Liverpool, in se nato vkrcali na znamenito Lusitanio, namenjeno v New York. *

Oglaševani javni govori so bili organizirani tudi med šestim in sedmim potovanjem brata Russlla leta 1911. Spomladi je 20 Preučevalcev Biblije v Belfastu poskrbelo, da je 2000 posameznikov lahko prišlo poslušat govor »Posmrtno življenje«. Kasneje se je O’Connor v Dublinu pojavil z nekim duhovnikom. Ta je postavljal vprašanja, toda občinstvo je ploskalo svetopisemskim odgovorom. Jeseni istega leta je imel brat Russell govore še v drugih mestih in povsod je bila lepa udeležba. Shod v Dublinu je spet skušal zmotiti O’Connor skupaj s 100 razgrajači, vendar je občinstvo navdušeno podprlo govornika.

Brat Russell je v tistem času imel največ javnih govorov, vseeno pa je priznal, da »noben človek ni nenadomestljiv«, saj »to ni delo človeka; to je Božje delo«. Oglaševani javni govori, predhodniki Javnega shoda, so bili odlična priložnost za to, da se je druge seznanilo s svetopisemskimi resnicami. Kakšen je bil rezultat? Javni govori so pomagali širiti dobro novico, in v številnih mestih po celotni Irski so nastale nove občine. (Iz našega arhiva iz Velike Britanije)