Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Za čigavo priznanje si prizadevaš?

Za čigavo priznanje si prizadevaš?

Bog ni nepravičen, da bi pozabil vaše delo in ljubezen, ki ste jo pokazali do njegovega imena. (HEB. 6:10)

PESMI: 39, 30

1. Katero naravno željo imamo in kaj ta zajema?

KAKO se počutiš, ko kdo, ki ga poznaš in spoštuješ, pozabi tvoje ime ali, kar je še hujše, te niti ne prepozna? Kaj takega te lahko zelo potre. Zakaj? Ker ima vsakdo izmed nas naravno željo po tem, da ga drugi sprejmejo. Toda ne želimo le, da nas drugi poznajo po imenu. Želimo, da vedo, kakšna oseba smo in kaj smo dosegli. (4. Mojz. 11:16; Job 31:6)

2., 3. Kako lahko postane želja po priznanju popačena? (Glej sliko pri naslovu.)

2 Vendar kakor številne druge naravne želje lahko tudi naša želja po priznanju postane neuravnovešena oziroma popačena zaradi nepopolnosti. Zaradi takšne popačene želje lahko hrepenimo po tem, da bi se nam neprimerno izkazovalo priznanje. Satanov svet podžiga željo po slavi in priznanju, ki odvrača pozornost od tistega, ki si zares zasluži priznanje in čaščenje, od našega nebeškega Očeta, Boga Jehova. (Raz. 4:11)

3 V Jezusovih dneh so imeli nekateri verski voditelji napačen pogled na priznanje. Jezus je svoje učence posvaril: »Pazite se pismoukov, ki radi hodijo okoli v dolgih oblačilih in jim je všeč, da jih ljudje na trgih pozdravljajo. Radi imajo prve sedeže v sinagogah in najvidnejša mesta pri večerjah.« Nato je še dejal: »Ti bodo prejeli ostrejšo sodbo.« (Luk. 20:46, 47) V nasprotju z njimi je Jezus pohvalil revno vdovo, medtem ko drugi njenega skromnega prispevka verjetno niso opazili. (Luk. 21:1–4) Jezusov pogled na priznanje se je očitno zelo razlikoval od pogleda drugih. Ta članek nam bo pomagal, da bomo ohranili pravilen pogled, tak, ki je sprejemljiv Bogu Jehovu.

NAJPOMEMBNEJŠE PRIZNANJE

4. Čigavo priznanje je najpomembnejše in zakaj?

4 Čigavo priznanje, za katero si lahko prizadevamo, je torej najpomembnejše? Ne gre za priznanje, ki ga ljudje iščejo v akademskih in poslovnih krogih ter na področju športa in zabavne industrije tega sveta. Pavel je z naslednjimi besedami opisal najboljše priznanje: »Kako to, da se zdaj, ko ste Boga spoznali, oziroma zdaj, ko je Bog spoznal vas, spet vračate k slabotnim in bednim prvinam in jim hočete znova sužnjevati?« (Gal. 4:9) Kakšna izredna čast, da nas je spoznal Bog, Vrhovni vladar vsega vesolja! Pripravljen je z nami navezati zaupen odnos. Kot je rekel neki učenjak, nam Jehova »naklanja svojo pozornost«. Ko nas Jehova prizna za prijatelje, dosežemo namen svojega obstoja. (Prid. 12:13, 14)

5. Kaj moramo storiti, da bi nas Bog spoznal?

5 Mojzes je bil deležen takšnega blagoslova. Prosil je Jehova, naj mu dovoli še bolj spoznati njegove poti, in ta mu je odgovoril: »Tudi to, kar si rekel, bom naredil, ker si si pridobil mojo naklonjenost in te poznam po imenu.« (2. Mojz. 33:12–17) Podobno lahko tudi mi okusimo čudovite blagoslove, ko nas Jehova osebno spozna. Toda kaj moramo storiti, da bi nas Jehova poznal? Moramo ga vzljubiti in mu posvetiti življenje. (Beri 1. Korinčanom 8:3.)

6., 7. Zaradi česa bi lahko zapravili svoj odnos z Jehovom?

6 Vendar moramo dragocen odnos z nebeškim Očetom ohranjati. Kakor kristjani v Galatiji, ki jim je Pavel pisal, moramo tudi mi paziti, da ne bi sužnjevali »slabotnim in bednim prvinam« tega sveta, k čemur spada tudi prizadevanje za svetno priznanje. (Gal. 4:9) Omenjeni kristjani v prvem stoletju so toliko duhovno napredovali, da jih je Bog spoznal. Toda Pavel je tem istim bratom in sestram rekel, da se spet vračajo k praznim rečem. Pravzaprav jim je dejal: »Zakaj bi se, zatem ko ste prišli tako daleč, vrnili k nespametnim, ničvrednim rečem, ki ste jih pustili za seboj?«

7 Ali bi se lahko kaj takega zgodilo tudi nam danes? Da, lahko bi se. Ko smo spoznali Jehova, smo se morda kakor Pavel odpovedali priznanju v Satanovem svetu. (Beri Filipljanom 3:7, 8.) Mogoče smo se odrekli priložnosti, da bi si pridobili visokošolsko izobrazbo, ali pa smo zavrnili napredovanje na delovnem mestu oziroma priložnost, da bi več zaslužili v poslovnem svetu. Zaradi glasbenega talenta ali športnih sposobnosti bi lahko zasloveli in obogateli, vendar smo vsemu temu obrnili hrbet. (Heb. 11:24–27) Kako nespametno bi bilo, če bi zdaj na takšne modre odločitve gledali kot na »zamujene priložnosti«! Tako razmišljanje bi nas morda navedlo, da bi si začeli prizadevati za to, kar smo že označili za »slabotne in bedne prvine« tega sveta. *

UTRDI SVOJO ODLOČENOST

8. Kaj bo utrdilo našo odločenost, da si bomo še naprej prizadevali za Jehovovo priznanje?

8 Kako lahko utrdimo svojo odločenost, da si bomo še naprej prizadevali za Jehovovo priznanje, ne pa za priznanje sveta? Da bi nam to uspelo, si moramo zapomniti dve pomembni dejstvi. Prvič, Jehova vedno izkaže priznanje tistim, ki mu zvesto služijo. (Beri Hebrejcem 6:10; 11:6.) Zelo ceni vsakega svojega služabnika in zanj bi bilo nekaj nepravičnega, če bi prezrl tiste, ki so mu zvesti. Jehova vedno »pozna tiste, ki so njegovi«. (2. Tim. 2:19) »Pozoren [je] na pot pravičnih« in ve, kako jih rešiti iz preizkušnje. (Ps. 1:6; 2. Pet. 2:9)

9. Povej, kako je Jehova v preteklosti izkazal priznanje svojemu ljudstvu in kako bo to storil v prihodnosti.

9 Včasih je Jehova svojemu ljudstvu izkazal priznanje na izjemen način. (2. krn. 20:20, 29) Razmisli na primer o tem, kako je Jehova rešil Izraelce pri Rdečem morju, ko jih je zasledovala mogočna faraonova vojska. (2. Mojz. 14:21–30; Ps. 106:9–11) Ta dogodek je bil tako veličasten, da so ljudje v tistem delu sveta govorili o njem še kakih 40 let kasneje. (Joz. 2:9–11) Medtem ko se bližamo dolgo napovedanemu napadu Goga iz Magoga, je zelo spodbudno, da imamo v mislih, na kakšen način je Jehova v preteklosti izkazal ljubezen in moč! (Ezek. 38:8–12) Ob Gogovem napadu bomo nadvse hvaležni, da smo si prizadevali za Božje priznanje, ne pa za priznanje sveta.

10. Katero dejstvo glede Jehovovega priznanja si moramo zapomniti?

10 Zapomniti si moramo tudi drugo pomembno dejstvo: Jehova nam lahko izkaže priznanje na način, ki ga morda ne bi nikoli pričakovali. Za tiste, ki delajo dobro samo zato, da bi jih drugi videli, je rečeno, da ne bodo od Jehova dobili nobenega plačila. Zakaj? Svoje plačilo so že v celoti prejeli, ko so jih drugi hvalili. (Beri Matej 6:1–5.) Vendar je Jezus rekel, da njegov Oče »gleda na skrivnem« tiste, ki za dobro, storjeno drugim, ne dobijo ustreznega priznanja. Takšna dejanja opazi in vsakomur poplača skladno z njimi. Toda včasih to naredi na nepričakovan način. Razmislimo o nekaterih zgledih.

PONIŽNA MLADENKA PREJME NEPRIČAKOVANO PRIZNANJE

11. Kako je Jehova izkazal priznanje mladenki Mariji?

11 Ko je nastopil čas, da se Božji Sin rodi kot človek, je Jehova za mamo tega edinstvenega otroka izbral ponižno deviško dekle, Marijo. Živela je v nepomembnem mestu Nazaret, daleč od Jeruzalema in tamkajšnjega veličastnega templja. (Beri Luka 1:26–33.) Zakaj je bila Marija izbrana za to posebno nalogo? Angel Gabriel ji je povedal, da si je »pridobila Božjo naklonjenost«. Marija je kasneje, ko se je pogovarjala s sorodnico Elizabeto, pokazala, da je zelo duhovna ženska. (Luk. 1:46–55) Da, Jehova je opazoval Marijo in ji zaradi njene zvestobe izkazal nepričakovano čast.

12., 13. Kako je bilo Jezusu izkazano ustrezno priznanje ob rojstvu in 40 dni kasneje, ko sta ga starša prinesla v tempelj?

12 Marija je čez čas rodila Jezusa. Jehova s tem, kar se je zgodilo, ni seznanil kakega uglednega uradnika ali voditelja v Jeruzalemu in Betlehemu. Poslal je angele, da so se prikazali preprostim pastirjem, ki so skrbeli za ovce na travnikih zunaj Betlehema. (Luk. 2:8–14) Ti pastirji so nato obiskali novorojenčka. (Luk. 2:15–17) Marija in Jožef sta morala biti prijetno presenečena, ko sta videla, kako je bilo Jezusu izkazano priznanje! Razmisli o tem, kako različno ravnata Jehova in Hudič. Ko je Satan poslal astrologe, da bi obiskali Jezusa in njegove starše, se je ob novici o Jezusovem rojstvu vznemiril ves Jeruzalem. (Mat. 2:3) Zaradi takšnega odmevnega in javnega razglasa Jezusovega rojstva je na koncu umrlo veliko nedolžnih otrok. (Mat. 2:16)

13 Marija je morala glede na Postavo 40 dni po Jezusovem rojstvu Jehovu darovati žrtev v templju v Jeruzalemu, ki je bil skoraj deset kilometrov oddaljen od Betlehema. (Luk. 2:22–24) Med potovanjem z Jožefom in Jezusom se je morda spraševala, ali bo duhovnik, ki je v tistem času opravljal službo v templju, na poseben način priznal vlogo, ki jo bo Jezus imel v prihodnosti. Jezus je bil res deležen priznanja, vendar ne tako, kot je to Marija morda pričakovala. Pravzaprav je Jehova po »pravičnem in bogaboječem« možu Simeonu in 84-letni vdovi, prerokinji Ani, priznal, da bo ta otrok postal obljubljeni Mesija oziroma Kristus. (Luk. 2:25–38)

14. Kako vse je Jehova blagoslovil Marijo?

14 Kaj pa Marija? Ali ji je Jehova še naprej izkazoval ustrezno priznanje, ker je zvesto skrbela za njegovega Sina in ga vzgajala? Da. Poskrbel je, da so se njena dejanja in besede zapisale v Sveto pismo. Marija očitno ni mogla potovati z Jezusom v času njegovega triinpolletnega delovanja na zemlji. Morda je morala kot vdova ostati v Nazaretu. Toda čeprav je marsikaj zamudila, je lahko bila ob Jezusu, ko je ta umiral. (Jan. 19:26) Kasneje je bila v Jeruzalemu z učenci v dneh pred binkoštmi, ko je bil izlit sveti duh. (Apd. 1:13, 14) Najverjetneje je bila maziljena skupaj z drugimi navzočimi. Če to drži, potem ji je bila dana priložnost, da bo v nebesih z Jezusom vso večnost. Zares čudovita nagrada za njeno zvesto služenje!

JEHOVA PRIZNA SVOJEGA SINA

15. Kako je Jehova izkazal priznanje svojemu Sinu, ko je bil ta na zemlji?

15 Jezus ni hrepenel po tem, da bi mu čast izkazali verski ali politični voditelji takratnega časa. Toda kako zelo ga je moralo spodbuditi, ko mu je Jehova ob treh priložnostih izkazal priznanje, tako da je neposredno govoril iz nebes. Takoj po Jezusovem krstu v Jordanu je Jehova rekel: »To je moj Sin, moj ljubljeni, ki mi je v veselje.« (Mat. 3:17) Očitno je poleg Jezusa samo še Janez Krstnik slišal te besede. Nato so približno leto pred Jezusovo smrtjo trije apostoli slišali, kako je Jehova glede Jezusa dejal: »To je moj Sin, moj ljubljeni, ki mi je v veselje. Poslušajte ga.« (Mat. 17:5) Nazadnje je le nekaj dni pred Jezusovo smrtjo Jehova ponovno govoril svojemu Sinu iz nebes. (Jan. 12:28)

Kaj se naučimo iz tega, kako je Jehova izkazal priznanje svojemu Sinu? (Glej odstavke 15–17.)

16., 17. Kako je Jehova na nepričakovan način izkazal priznanje Jezusu?

16 Jezus je vedel, da bo umrl sramotne smrti, saj bo po krivem obtožen za bogokletnika, vendar je kljub temu molil, naj se zgodi Jehovova volja, in ne njegova. (Mat. 26:39, 42) »Prestal [je] mučilni kol, ne da bi se menil za sramoto,« in pri tem si ni prizadeval za priznanje sveta, ampak samo za priznanje svojega Očeta. (Heb. 12:2) Kako mu je Jehova izkazal to priznanje?

17 Jezus je, ko je bil na zemlji, izrazil željo, da bi spet imel slavo, ki jo je nekoč imel v nebesih pri svojem Očetu. (Jan. 17:5) Nič pa ne nakazuje, da je Jezus upal na kaj več od tega. Ni pričakoval nekakšnega nebeškega »napredovanja«. Toda kaj je storil Jehova? Jezusu je na nepričakovan način izkazal priznanje, tako da ga je obudil »na visok položaj« in mu dal nekaj, česar do takrat ni prejel še nihče – nesmrtno duhovno življenje! * (Fil. 2:9; 1. Tim. 6:16) Kakšno izjemno priznanje je prejel Jezus za zvesto služenje!

18. Kaj nam bo pomagalo, da si ne bomo prizadevali za priznanje tega sveta?

18 Kaj nam bo pomagalo, da si ne bomo prizadevali za priznanje tega sveta? Ves čas imejmo v mislih, da Jehova vedno prizna svoje zveste služabnike in da jih pogosto nagradi na nepričakovan način. Kdo ve, kakšni nepričakovani blagoslovi nas čakajo v prihodnosti! Toda medtem ko vztrajamo v stiskah in težavah tega hudobnega sveta, ne pozabimo, da ta svet, s kakršnim koli priznanjem, ki ga morda ponuja, mineva. (1. Jan. 2:17) Naš ljubeči Oče, Jehova, ni nepravičen, da bi pozabil naše delo in ljubezen, ki jo kažemo do njegovega imena. (Heb. 6:10) Da, izkazal nam bo ustrezno priznanje – morda celo na način, ki si ga danes sploh ne moremo predstavljati!

^ odst. 7 V drugih prevodih Svetega pisma je beseda »bednim« prevedena z »nekoristnim«, »osiromašenim«, »revnim« in »klavrnim«.

^ odst. 17 Takšen blagoslov je bil morda nepričakovan, in sicer zato, ker nesmrtnost ni omenjena nikjer v Hebrejskih spisih.