JEZUS je svoje učence učil, kako oznanjevati dobro novico, in priznal, da se ljudje ne bodo vedno pozitivno odzvali na sporočilo o Kraljestvu. (Luk. 10:3, 5, 6) Na oznanjevanju morda srečamo posameznike, ki se odzovejo ostro ali celo nasilno. Priznati je treba, da nam je zaradi takšnih odzivov mogoče težko ohranjati sočutje do tistih, ki jim oznanjujemo.

Sočuten posameznik opazi potrebe in težave drugih, za take posameznike mu je žal in jim želi pomagati. Vendar če nam začne primanjkovati sočutja do tistih, ki jih srečamo na oznanjevanju, nam lahko začneta upadati tudi gorečnost in učinkovitost. Če pa po drugi strani razvijamo sočutnost, je tako, kot če bi ognju dodajali kisik – svojo gorečnost za oznanjevanje ohranjamo živo! (1. Tes. 5:19)

Kako lahko razvijamo sočutnost, tudi kadar je to težko? Razmislimo o treh osebah, vrednih posnemanja – o Jehovu, Jezusu in apostolu Pavlu.

Jehova že tisočletja prenaša blatenje svojega imena. Kljub temu je »dober tudi do nehvaležnih in hudobnih«. (Luk. 6:35) Svojo dobroto kaže tako, da je potrpežljiv. Želi, da bi se rešili »vsakršni ljudje«. (1. Tim. 2:3, 4) Čeprav Bog sovraži hudobnost, so mu ljudje dragoceni in ne želi, da bi kdor koli izgubil življenje. (2. Pet. 3:9)

Jehova ve, kako učinkovito Satan zaslepljuje neverujoče ljudi. (2. Kor. 4:3, 4) Številnim so že od otroštva vcepljali napačne nauke in poglede, zato ti težko sprejmejo resnico. Jehova si močno želi pomagati takšnim posameznikom. Kako to vemo?

Razmislimo o tem, kako je Jehova gledal na staroveške Ninivljane. Čeprav so ti ravnali nasilno, je Jehova rekel Jonu: »Meni pa naj se ne bi smilile Nínive, veliko mesto, v katerem je več kot sto dvajset tisoč ljudi, ki ne razlikujejo med svojo desnico in svojo levico?« (Jona 4:11) Jehovu so se Ninivljani smilili, ker niso poznali resnice o njem, zato je Jonu naročil, naj jih posvari.

Podobno kot Jehovu so tudi nam ljudje dragoceni. Jehova lahko posnemamo tako, da se marljivo trudimo pomagati vsakomur, ki prisluhne, čeprav je mogoče videti, da se na sporočilo ne bo pozitivno odzval.

Kadar se ljudje na naše sporočilo ne odzovejo pozitivno, moramo videti pod površje in se vprašati, zakaj so se tako odzvali. Nekateri imajo morda negativno mnenje o Svetem  pismu ali krščanstvu zaradi slabega zgleda tistih, ki trdijo, da so kristjani. Drugi so mogoče slišali laži o našem verovanju. Spet tretji pa se morda bojijo, da bodo deležni posmeha okolice ali družinskih članov, če bi nas z naklonjenostjo sprejeli.

Nekateri, ki jih srečamo na oznanjevanju, se na sporočilo morda odzovejo negativno zaradi kakega travmatičnega dogodka, ki jih je čustveno prizadel. Misijonarka Kim pravi: »Na določenem delu našega področja so številni ljudje zaradi vojne izgubili vse svoje imetje. Nimajo nobenega pravega upanja za prihodnost. So razočarani in zelo nezaupljivi. Na tem področju redno srečujemo ljudi, ki nasprotujejo našemu sporočilu. Nekoč so me na oznanjevanju celo napadli.«

Kako je lahko Kim kljub takšnemu ravnanju še naprej sočutna? Takole pravi: »Kadar z mano grdo ravnajo, skušam ohraniti v mislih besede iz Pregovorov 19:11: ‚Uvid zadržuje človeka pred jezo.‘ To, da razmišljam o preteklosti ljudi na našem področju, mi pomaga, da sem do njih sočutna. Prav tako ni vsak, ki ga srečamo, sovražno nastrojen. Na tem področju imamo tudi nekaj prijetnih ponovnih obiskov.«

Lahko se vprašamo: »Kako bi se jaz odzval na sporočilo o Kraljestvu, če bi bil na mestu tistih, ki jim oznanjujem?« Kaj, če bi denimo vedno znova slišali laži o Jehovovih pričah? Zaradi tega bi se morda tudi sami negativno odzvali na sporočilo in bi potrebovali, da nam kdo izkaže sočutje. Če imamo v mislih Jezusovo zapoved, naj z drugimi ravnamo tako, kot želimo, da bi oni ravnali z nami, nas bo to spodbudilo, da se bomo vživeli v občutke drugih tudi takrat, ko je to težko. (Mat. 7:12)

Apostol Pavel je izkazoval sočutje celo tistim, ki so nasilno nasprotovali njegovemu oznanjevanju. Zakaj? Ker ni pozabil svoje preteklosti. Rekel je: »Nekoč [sem bil] bogokletnik, preganjalec in predrznež. Kljub temu mi je bilo izkazano usmiljenje, ker sem bil v nevednosti in sem ravnal v neveri.« (1. Tim. 1:13) Zavedal se je, da sta mu Jehova in Jezus izkazala izredno usmiljenje. Verjetno je lahko v nekaterih ljudeh, ki jim je oznanjeval, prepoznal osebnostne poteze, kakršne je nekoč sam imel.

Včasih je Pavel srečal ljudi, ki so trdno verjeli v krive nauke. Kako se je odzval? V Apostolskih  delih 17:16 piše, da ga je v Atenah »razdražilo, ko je videl, da je mesto polno malikov«. Kljub temu je Pavel izkoristil prav to, kar ga je razdražilo, da je odlično pričeval. (Apd. 17:22, 23) Svoje oznanjevalske metode je prilagodil preteklosti in okoliščinam različnih ljudi, da bi jih »tako ali drugače nekaj rešil«. (1. Kor. 9:20–23)

Pavla lahko posnemamo tako, da negativne poglede ali napačna verovanja ljudi na našem področju uporabimo za to, da spretno predstavimo »dobro novico o nečem boljšem«. (Iza. 52:7) Sestra Dorothy pravi: »Na našem področju številne ljudi učijo, da je Bog strog in obsojajoč. Takšne posameznike pohvalim za njihovo močno vero v Boga, nato pa njihovo pozornost usmerim na to, kar Sveto pismo uči o Jehovovi ljubeči osebnosti in Božjih obljubah za prihodnost.«

Razmisliti bi morali tudi o tem, kako lahko spodbudimo sooznanjevalce. Jessica pove: »Če med oznanjevanjem kdo od nas doživi kaj slabega, se potrudim, da tega ne premlevam. Pogovor raje preusmerim na kaj pozitivnega, denimo na dobro, ki se kljub negativnemu odzivu nekaterih doseže z oznanjevanjem.«

Jehova se dobro zaveda izzivov, s katerimi se srečujemo na oznanjevanju. Kako zelo mora biti vesel, ko posnemamo njegovo usmiljenje! (Luk. 6:36) Seveda Jehova ne bo sočutja izkazoval v nedogled. Lahko smo prepričani, da točno ve, kdaj je pravi čas, da naredi konec tej stvarnosti. Do takrat pa je nujno, da oznanjujemo. (2. Tim. 4:2) Zato še naprej goreče opravljajmo svojo nalogo, polni najglobljega sočutja do »vsakršnih ljudi«.