Beseda »amen« pomeni »tako naj bo« oziroma »seveda«. Izhaja iz korena hebrejske besede, ki pomeni »zvest« oziroma »vreden zaupanja«. Včasih so jo uporabljali v pravnih postopkih. Ko je posameznik prisegel, je z besedo »amen« potrdil točnost tega, kar je rekel, in sprejel vse posledice izrečenega. (4. Mojz. 5:22) Ko je besedo »amen« izrekel javno, je imel še večji razlog, da izpolni svojo obljubo. (Neh. 5:13)

Izjemen primer tega, kako se je uporabljala beseda »amen«, je zapisan v 27. poglavju 5. Mojzesove knjige. Ko so Izraelci vstopili v Obljubljeno deželo, so se zbrali med goro Ebal in goro Garizim, da bi prisluhnili branju Postave. Tam niso samo poslušali, ampak so tudi razglasili, da sprejemajo Postavo. To so storili tako, da so vsakič rekli »Amen!«, ko je bilo prebrano, kakšne so posledice neposlušnosti. (5. Mojz. 27:15–26) Samo predstavljaj si, kako je bilo slišati na tisoče moških, žensk in otrok, ki so glasno odgovorili! (Joz. 8:30–35) Gotovo niso nikoli pozabili besed, ki so jih izgovorili tisti dan. Ti Izraelci so izpolnili svojo obljubo, saj zanje piše: »Izrael je služil Jehovu vse Jozuetove dni in vse dni starešin, ki so živeli še po Jozuetu in so vedeli, kaj vse je Jehova storil za Izraela.« (Joz. 24:31)

Tudi Jezus je uporabljal besedo »amen«, da bi potrdil resničnost izrečenega, vendar je to storil na poseben način. Besede »amen« (v slovenščini prevedeno z »resnično«) ni uporabil za to, da bi odgovoril na kakšno trditev, ampak za to, da je uvedel določeno resnično izjavo. Včasih je to besedo ponovil, ko je rekel »Amen, amen«.  (Mat. 5:18; Jan. 1:51) S tem je svojim poslušalcem zagotovil, da so njegove besede povsem resnične. Jezus je lahko govoril s takšno prepričanostjo, ker je bil pooblaščen za to, da izpolni vse Božje obljube. (2. Kor. 1:20; Raz. 3:14)

Tudi Izraelci so uporabljali besedo »amen«, ko so izrekali hvalo in molitve Jehovu. (Neh. 8:6; Ps. 41:13) Ko so poslušalci po molitvi izrekli to besedo, so pokazali, da so se strinjali s tem, kar je bilo izrečeno v molitvi. Tako so sodelovali vsi prisotni, zato so pri čaščenju Jehova še bolj uživali. Nekaj takega se je zgodilo tudi takrat, ko je kralj David prinesel Jehovovo skrinjo v Jeruzalem. Med praznovanjem, ki je sledilo, se je zapela ganljiva molitev, ki jo je napisal David in je zapisana v 1. kroniški 16:8–36. Prisotne so Davidove besede tako ganile, da je »vse ljudstvo [. . .] reklo ‚Amen‘ ter hvalilo Jehova«. Njihov enotni odgovor je še povečal veselje, ki so ga občutili tisti dan.

Tudi kristjani v prvem stoletju so uporabljali besedo »amen«, ko so hvalili Jehova. Svetopisemski pisci so to besedo pogosto uporabljali v svojih pismih. (Rim. 1:25; 16:27; 1. Pet. 4:11) V knjigi Razodetje so celo opisana duhovna bitja v nebesih, ki Jehova slavijo z besedami: »Amen! Hvalite Jaha!« (Raz. 19:1, 4) Zgodnji kristjani so imeli navado, da so rekli »amen« na koncu molitev, ki so bile izrečene na shodih. (1. Kor. 14:16) Toda to ni bila le beseda, ki so jo ponovili brez razmišljanja.

Zdaj, ko smo pregledali ozadje in zgodovino besede »amen«, vidimo, zakaj je s to besedo primerno zaključiti molitev. Ko jo izrečemo na koncu osebne molitve, pokažemo, da resno mislimo to, kar smo rekli. Ko  nas srce spodbudi, da rečemo »amen« po javni molitvi, tudi če to naredimo potiho, pokažemo, da se strinjamo z izrečenim. Razmislimo, zakaj je še pomembno, da rečemo »amen«.

Tako pokažemo, da smo pri našem čaščenju dejavni in pozorni. Med molitvijo ne častimo Jehova le s tem, kar rečemo, ampak tudi s tem, kako se vedemo. Če bomo želeli iskreno reči »amen«, bomo med molitvijo lažje ohranili primerno stališče in ostali zbrani.

To nas združuje kot častilce. Med javno molitvijo vsi člani občine slišimo isto sporočilo. (Apd. 1:14; 12:5) Ko se z brati in sestrami na molitev enotno odzovemo, nas to še bolj poveže. Ne glede na to, ali »amen« izrečemo naglas ali v svojem srcu, damo s tem Jehovu še dodaten razlog, da usliši naše skupne prošnje.

S tem slavimo Jehova. Jehova opazi vsako še tako majhno dejanje, s katerim ga častimo. (Luk. 21:2, 3) Vidi, kakšni so naši motivi in kaj imamo v srcu. Tudi če moramo shod poslušati po telefonu, smo lahko prepričani, da Jehova opazi, ko ponižno rečemo »amen«. Tako se pridružimo tistim, ki na shodu slavijo Jehova.

To, da rečeš »amen«, se ti morda zdi malo vredno, vendar niti približno ni nepomembno. V neki svetopisemski enciklopediji piše: »S to besedo [lahko Božji služabniki izrazijo] prepričanost, močno strinjanje in iskreno upanje, ki je v njihovem srcu.« Naj bo torej vsak »amen«, ki ga izrečemo, po volji Jehovu. (Ps. 19:14)