1., 2. a) Zakaj nismo presenečeni, ko oblasti prepovejo naše delo? b) Kaj bomo pregledali v tem članku?

LETA 2018 je več kot 223.000 oznanjevalcev dobre novice živelo v deželah, kjer je naše delovanje prepovedano ali zelo omejeno. To nas ne preseneča. Kot smo spoznali v prejšnjem članku, pravi kristjani pričakujemo, da bomo preganjani. (2. Tim. 3:12) Ne glede na to, kje živimo, lahko posvetne oblasti nenadoma in nepričakovano prepovejo čaščenje našega ljubečega Boga Jehova.

² Če oblasti prepovejo naše delovanje v kraju, kjer živiš, se morda sprašuješ: Ali to, da smo preganjani, pomeni, da nas Bog ne odobrava? Ali lahko prepoved ustavi čaščenje Jehova? Ali naj bi se preselil v državo, kjer lahko svobodno častim Boga? Ta članek bo odgovoril na ta vprašanja. Pregledali bomo tudi, kako lahko še naprej častimo Jehova, ko je naše delo prepovedano, in katerih pasti bi se morali ogibati.

3. Kakšno nasprotovanje je doživel zvesti apostol Pavel glede na to, kar piše v 2. Korinčanom 11:23–27, in kaj se naučimo iz njegovega zgleda?

³ Če oblasti prepovejo naše delovanje, bi lahko napačno sklenili, da nas Bog ne blagoslavlja. Vendar si moramo zapomniti, da preganjanje ne pomeni, da nas Jehova ne odobrava. Razmislimo o zgledu apostola Pavla. Bog ga je prav gotovo odobraval. Napisal je 14 pisem, ki so del Krščanskih grških spisov, in bil je apostol narodom.  Toda vseeno je doživel hudo preganjanje. (Beri 2. Korinčanom 11:23–27.) Iz zgleda apostola Pavla se naučimo, da Jehova dovoli, da so njegovi zvesti služabniki preganjani.

4. Zakaj nas svet sovraži?

⁴ Jezus je razložil, zakaj lahko pričakujemo nasprotovanje. Rekel je, da nas bodo sovražili, ker nismo del sveta. (Jan. 15:18, 19) To, da smo preganjani, ne pomeni, da nas Jehova ne blagoslavlja. Pravzaprav je to dokaz, da delamo, kar je prav!

5. Ali lahko ljudje ustavijo čaščenje Jehova? Pojasni.

⁵ Ljudje, ki nam nasprotujejo, ne bodo nikoli mogli ustaviti čaščenja vsemogočnega Boga Jehova. Mnogi so to že skušali, vendar jim ni uspelo. Razmislimo, kaj se je zgodilo v času druge svetovne vojne. Takrat so oblasti v številnih državah hudo preganjale Božje ljudstvo. Delovanja Jehovovih prič ni prepovedala le nacistična stranka v Nemčiji, ampak tudi vlada v Avstraliji, Kanadi in drugje. Toda pomislimo, kaj se je zgodilo. Ko se je leta 1939 začela vojna, je bilo po vsem svetu 72.475 oznanjevalcev. Iz poročil je razvidno, da je bilo leta 1945 ob koncu vojne 156.299 oznanjevalcev. Ker je Jehova blagoslavljal svoje ljudstvo, se je število oznanjevalcev več kot podvojilo!

6. Kaj dobrega se lahko zgodi, ko smo preganjani? Povej primer.

⁶ Preganjanje nas ne prestraši, ampak nas lahko celo spodbudi, da smo še bolj odločeni služiti Jehovu. Neka zakonca, ki sta imela majhnega otroka, sta živela v državi, kjer je oblast prepovedala naše delo. Nista se prestrašila in manj delala za Jehova, ampak sta začela redno pionirati. Žena je zaradi tega celo pustila dobro plačano službo. Mož je rekel, da je zaradi prepovedi mnoge začelo zanimati, kdo so Jehovove priče. Zato je lažje vzpostavil svetopisemske tečaje. Prepoved je dobro vplivala tudi na druge. Neki starešina v tej državi je rekel, da so mnogi, ki so prenehali služiti Jehovu, ponovno začeli obiskovati shode in oznanjevati.

7. a) Kaj se lahko naučimo iz 3. Mojzesove 26:36, 37? b) Kaj boš naredil, ko bo naše delo prepovedano?

 ⁷ Ko sovražniki prepovejo naše delovanje, upajo, da nas bo strah služiti Jehovu. Poleg tega, da prepovejo naše delo, morda začnejo o nas tudi širiti laži, pošljejo organe oblasti, da preiščejo naš dom, nas odvedejo na sodišče ali nekatere izmed nas celo zaprejo. Upajo, da se bomo prestrašili, ker so uspeli zapreti nekaj naših bratov in sester. Če jim dovolimo, da nas prestrašijo, lahko celo nehamo služiti Jehovu. Ne želimo postati podobni tem, ki so opisani v 3. Mojzesovi 26:36, 37. (Beri.) Ne bomo dovolili, da bi bili zaradi strahu manj duhovno dejavni ali da bi celo prenehali služiti Jehovu. Povsem mu zaupamo in ne pustimo, da nas zajame panika. (Iza. 28:16) V molitvi Jehova prosimo za vodstvo. Ker nas on podpira, vemo, da nas tudi najmočnejše oblasti ne morejo ustaviti, da bi zvesto častili našega Boga. (Heb. 13:6)

8., 9. a) Katero osebno odločitev mora sprejeti vsak družinski poglavar oziroma posameznik? b) Kaj lahko posamezniku pomaga, da sprejme modro odločitev?

⁸ Če so oblasti v tvojem kraju prepovedale naše delovanje, se morda sprašuješ, ali naj bi se preselil v državo, kjer bi lahko svobodno služil Jehovu. To je osebna odločitev, ki je nihče ne more sprejeti namesto tebe. Nekaterim morda pomaga to, da pregledajo, kaj so naredili kristjani v prvem stoletju, ko so bili preganjani. Ko so sovražniki kamenjali Štefana, so se učenci iz Jeruzalema razkropili po vsej Judeji in Samariji ter vse do Fenicije, Cipra in Antiohije. (Mat. 10:23; Apd. 8:1; 11:19) Drugim pa morda pomaga to, da preučijo, kaj je naredil apostol Pavel, ko je kristjane v prvem stoletju zajel drugi val preganjanja. Pavel se je odločil, da se ne bo odselil s področja, kjer se je oznanjevanju nasprotovalo. Čeprav je bil v nevarnosti, je oznanjeval dobro novico ter krepil brate in sestre v mestih, kjer je bilo hudo preganjanje. (Apd. 14:19–23)

⁹ Kaj se lahko naučimo iz teh poročil? Vsak družinski poglavar se mora sam odločiti glede selitve. Preden sprejme odločitev, bi moral moliti in skrbno razmisliti o okoliščinah svoje družine ter o pozitivnih in negativnih posledicah, ki bi jih imela selitev. Glede tega bo vsak kristjan »nosil svoje breme«. (Gal. 6:5) Drugih ne bi smeli obsojati zaradi odločitve, ki so jo sprejeli.

10. Kakšna navodila bomo dobili od podružničnega urada in starešin?

¹⁰ Kako lahko še naprej častimo Jehova kljub prepovedi? Podružnični urad bo krajevnim starešinam dal navodila in praktične predloge glede tega, kako dobiti duhovno hrano, kako se zbirati k čaščenju in kako oznanjevati dobro novico. Če podružnični urad ne bo mogel priti v stik s starešinami, bodo starešine vsem v občini pomagali, da bodo lahko še naprej častili Jehova. Dali bodo navodila, ki bodo v skladu s smernicami, zapisanimi v Svetem pismu in naših krščanskih publikacijah. (Mat. 28:19, 20; Apd. 5:29; Heb. 10:24, 25)

11. Zakaj smo lahko prepričani, da bomo vedno imeli duhovno hrano, in kaj lahko narediš, da bi zaščitil svoje Sveto pismo in publikacije?

 ¹¹ Jehova je obljubil, da bodo njegovi zvesti služabniki imeli dovolj duhovne hrane. (Iza. 65:13, 14; Luk. 12:42–44) Lahko smo prepričani, da bo njegova organizacija naredila vse, kar lahko, da bomo dobili potrebne duhovne spodbude. Kaj pa lahko narediš ti? Ko si pod prepovedjo, poišči primeren prostor, kamor lahko skriješ svoje Sveto pismo in drugo duhovno hrano, ki jo morda imaš. Bodi pazljiv, da ne boš tega dragocenega gradiva – v tiskani ali elektronski obliki – nikoli pustil tam, kjer se ga lahko enostavno najde. Vsak od nas bi moral narediti vse, kar lahko, da bi ostal duhovno močen.

12. Kako lahko starešine organizirajo shod, da ne bomo vzbujali pozornosti?

¹² Kaj pa naši tedenski shodi? Starešine bodo organizirali shode tako, da ne bomo zbujali nepotrebne pozornosti. Morda nam bodo naročili, naj se zbiramo v manjših skupinah. Poleg tega bodo verjetno pogosto spreminjali čas in kraj shodov. Svoje sovernike lahko pomagamo zaščititi tako, da takrat, ko pridemo na shod ali odidemo z njega, govorimo tiho. Morda se bomo morali za shod obleči bolj vsakdanje, da ne bi pritegnili pozornosti.

13. Kaj se lahko naučimo od naših bratov in sester iz nekdanje Sovjetske zveze?

¹³ Okoliščine glede oznanjevanja se bodo od kraja do kraja razlikovale. Toda ker ljubimo Jehova in želimo drugim govoriti o Božjem kraljestvu, bomo našli načine, da lahko oznanjujemo. (Luk. 8:1; Apd. 4:29) Zgodovinarka Emily Baran je glede oznanjevanja Jehovovih prič v nekdanji Sovjetski zvezi rekla: »Ko je država Jehovovim pričam prepovedala, da drugim oznanjujejo o svoji veri, so se o tem pogovarjale s svojimi sosedi, sodelavci in prijatelji. Ko so jih zaradi tega poslali v delovna taborišča, so Priče oznanjevale sozapornikom.« Naši bratje in sestre v nekdanji Sovjetski zvezi kljub prepovedi niso nehali oznanjevati. Če bi bilo oznanjevanje kdaj prepovedano v kraju, kjer živiš, bodi odločen, da jih posnemaš.

14. Pred katero pastjo nas svari Psalm 39:1?

¹⁴ Bodi previden glede tega, kaj poveš drugim. Med prepovedjo moramo vedeti, kdaj je »čas molčanja«. (Prid. 3:7) Zaščititi moramo pomembne informacije, kot so imena naših bratov in sester, kraj zbiranja, kako oznanjujemo in kako dobimo duhovno hrano. Teh podatkov ne bomo povedali posvetnim oblastem.  Prav tako ne bomo o tem govorili z dobronamernimi prijatelji ali sorodniki, ki živijo v isti državi kot mi ali kje drugje. Če bi se ujeli v to past, bi ogrozili varnost svojih bratov in sester. (Beri Psalm 39:1.)

15. Kaj skuša narediti Satan in kako se lahko ognemo tej pasti?

¹⁵ Ne dovoli, da bi manjše težave uničile našo enotnost. Satan ve, da hiša, ki je razdeljena, ne more obstati. (Mar. 3:24, 25) Zato skuša med nami neprestano povzročati razdore. Tako želi doseči, da bi se bojevali med seboj namesto proti njemu.

16. Kakšen dober zgled nam je dala sestra Gertrud Pötzinger?

¹⁶ Tudi izkušeni kristjani morajo paziti, da se ne ujamejo v to past. Preglejmo primer dveh maziljenih sester – Gertrud Pötzinger in Elfriede Löhr. Skupaj z drugimi krščanskimi sestrami sta bili zaprti v nacističnem koncentracijskem taborišču. Gertrud je postala ljubosumna, ker je Elfriede imela spodbudne govore za sestre v taborišču. Kasneje je bilo Gertrud sram in je Jehova prosila za pomoč. Napisala je: »Moramo se sprijazniti s tem, da so nekateri sposobnejši oziroma bolj priljubljeni od nas.« Kako je premagala ljubosumnost? Osredotočila se je na Elfriedine dobre lastnosti in prijazno osebnost. Tako je Gertrud obnovila dober odnos z Elfriede. Obe sta preživeli koncentracijsko taborišče in zvesto služili Jehovu do konca svojega zemeljskega življenja. Če se zelo trudimo, da premagamo medsebojne težave, se ne bomo ujeli v past, ki bi uničila našo enotnost. (Kol. 3:13, 14)

17. Zakaj moramo vedno upoštevati navodila od Jehovove organizacije?

¹⁷ Vedno upoštevaj navodila. Če upoštevamo navodila, ki jih dobimo od zaupanja vrednih in odgovornih bratov, ne bo prišlo do težav. (1. Pet. 5:5) V neki državi, kjer je naše delo prepovedano, so odgovorni bratje naročili oznanjevalcem, naj na oznanjevanju ne oddajajo natisnjene literature. Vendar neki pionir ni poslušal navodil in je razdeljeval literaturo. Kaj se je zgodilo? Njega in nekatere druge je kmalu za tem, ko so končali neformalno oznanjevanje, zaslišala policija. Očitno jim je policija sledila in pobrala literaturo, ki so jo razdelili. Kaj se naučimo iz tega doživetja? Upoštevati moramo navodila, tudi če se z njimi ne strinjamo. Jehova nas vedno blagoslovi,  če sodelujemo z brati, ki jih je postavil, da med nami vodijo. (Heb. 13:7, 17)

18. Zakaj ne bi smeli postavljati nepotrebnih pravil?

¹⁸ Ne postavljaj nepotrebnih pravil. Če starešine postavljajo nepotrebna pravila, s tem drugim stvari samo otežijo. Brat Juraj Kaminski se spominja, kaj se je dogajalo pod prepovedjo v nekdanji Češkoslovaški: »Zatem ko so odgovorne brate in številne starešine aretirali, so nekateri, ki so v občinah in okrajih imeli vodilno vlogo, začeli postavljati pravila glede tega, kako naj se oznanjevalci vedejo. Naredili so celo seznam, kaj lahko delajo in česa ne smejo.« Jehova nam ni dal pravice, da bi drugim postavljali pravila. Posameznik, ki postavlja nepotrebna pravila, svojih bratov in sester ne ščiti, ampak skuša postati gospodar njihove vere. (2. Kor. 1:24)

19. Zakaj smo lahko kljub Satanovim napadom pogumni, kot to piše v 2. kroniški 32:7, 8?

¹⁹ Naš glavni nasprotnik Satan Hudič ne bo nehal preganjati Jehovovih zvestih služabnikov. (1. Pet. 5:8; Raz. 2:10) Satan in tisti, ki ga podpirajo, skušajo prepovedati naše delovanje. Vendar nimamo nobenega razloga, da bi nas strah ohromil! (5. Mojz. 7:21) Jehova je na naši strani in nas bo še naprej podpiral, tudi če je naše delo prepovedano. (Beri 2. kroniška 32:7, 8.)

20. Kaj si odločen delati?

²⁰ Bodimo tako odločeni, kot so bili kristjani v prvem stoletju. Peter in Janez sta takratnim voditeljem rekla: »Sami presodite, ali je v Božjih očeh pravično, da bi poslušala vas namesto Boga. Ampak midva ne moreva, da ne bi več govorila o tem, kar sva videla in slišala.« (Apd. 4:19, 20)