Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

ŽIVLJENJSKA ZGODBA

»Tukaj sva, pošlji naju!«

»Tukaj sva, pošlji naju!«

ALI si želiš več narediti za Jehova, tako da bi se preselil tja, kjer se potrebuje več oznanjevalcev, morda v drugo državo? Če da, potem ti lahko koristi izkušnja brata in sestre Bergame.

Jack in Marie-Line sta že od leta 1988 skupaj v polnočasni službi. Zelo sta prilagodljiva in sta sprejela številne dodelitve na otočju Guadeloupe in v Francoski Gvajani. Za ti področji sedaj skrbi francoska podružnica. Postavimo jima nekaj vprašanj.

Kaj vaju je spodbudilo, da sta se odločila za polnočasno službo?

Marie-Line: Odraščala sem na Guadeloupu in pogosto sem cel dan oznanjevala z mamo, ki je bila goreča Priča. Rada imam ljudi, zato sem takoj, ko sem leta 1985 končala šolo, začela pionirati.

Jack: Kot mlad fant sem se vedno družil s polnočasnimi služabniki, ki so radi oznanjevali. Med šolskimi počitnicami sem pogosto pomožno pioniral. Ob koncu tedna smo se včasih odpeljali z avtobusom, da bi se pridružili pionirjem na njihovem področju. Oznanjevali smo cel dan in potem odšli na obalo. V takšnih dnevih sem zares užival.

Kmalu za tem, ko sva se leta 1988 z Marie-Line poročila, sem si rekel: Zakaj ne bi več oznanjevala, saj nimava drugih obveznosti? Marie-Line sem se pridružil pri pioniranju. Leto kasneje sva obiskala Pionirsko šolo in nato dobila dodelitev kot posebna pionirja. Na Guadeloupu sva imela več dodelitev in v vseh sva uživala. Nato so naju povabili, da se preseliva v Francosko Gvajano.

V vseh teh letih se vama je dodelitev velikokrat spremenila. Kaj vama je pomagalo, da sta se prilagodila novim okoliščinam?

Marie-Line: Bratje iz Betela v Francoski Gvajani so vedeli, da je najin najljubši stavek Izaija 6:8. Ko so naju poklicali, so pogosto šaljivo vprašali: »Ali se spomnita svojega najljubšega stavka?« Vedela sva, da to pomeni, da sva dobila novo dodelitev, zato sva odgovorila: »Tukaj sva, pošlji naju!«

Svojih dodelitev ne primerjava med seboj, saj bi naju to oviralo pri tem, da bi uživala na novi dodelitvi. Prav tako se potrudiva, da spoznava najine brate in sestre.

Jack: V preteklosti nekateri dobronamerni bratje in sestre niso želeli, da se odseliva, zato so naju skušali prepričati, da ostaneva. Toda ko sva zapustila Guadeloupe, naju je neki brat spomnil na Jezusove besede iz Mateja 13:38: »Polje je svet.« Ko dobiva novo dodelitev, se spomniva, da še vedno služiva na istem področju ne glede na to, kje sva. Navsezadnje so najpomembnejši ljudje, ki živijo na tistem področju.

Ko prispeva na novo področje, vidiva, da so ljudje tam srečni. Zato skušava živeti tako kot domačini. Hrana je morda drugačna, vendar jeva to, kar jedo oni, in pijeva to, kar pijejo oni, ter pri tem primerno skrbiva za higieno. Trudiva se, da pozitivno govoriva o vsaki dodelitvi.

Marie-Line: Veliko se tudi naučiva od krajevnih bratov in sester. Spomnim se, ko sva prvič prispela v Francosko Gvajano. Močno je deževalo, zato sva mislila, da bomo počakali, da neha deževati, preden gremo na oznanjevanje. Toda sestra me je vprašala: »Ali greva?« Presenečeno sem rekla: »Kako?« Odgovorila je: »Vzemi svoj dežnik in odšli bova s kolesom.« Tako sem se naučila, kako držati dežnik in obenem voziti kolo. Če se tega ne bi naučila, ne bi v deževnem obdobju nikoli šla na oznanjevanje.

Preselila sta se kakih 15-krat. Ali imata glede selitve kakšne praktične predloge za druge?

Marie-Line: Selitev je lahko težavna. Vendar je pomembno, da najdeš prostor, kjer se počutiš kot doma, ko se vrneš z oznanjevanja.

Jack: Novo stanovanje običajno prepleskam. Če bratje iz podružnice vedo, da ne bova dolgo ostala na neki dodelitvi, mi včasih rečejo: »Jack, tokrat se nikar ne trudi s pleskanjem.«

Marie-Line je zelo spretna pri pripravljanju prtljage za selitev. Vse da v škatle in nanje napiše »kopalnica«, »spalnica«, »kuhinja« in podobno. Ko prispeva v novo stanovanje, tako lažje razporediva škatle po sobah. Za vsako škatlo napiše, kaj je v njej, zato lahko hitro najdeva, kar potrebujeva.

Marie-Line: Ker sva se naučila biti dobro organizirana, lahko začneva čim prej oznanjevati.

Kako načrtujeta svoj čas, da lahko temeljito opravljata svojo službo? (2. Tim. 4:5)

Marie-Line: Ob ponedeljkih počivava in se pripravljava na shode. Od torka naprej pa oznanjujeva.

Jack: Čeprav morava na oznanjevanju narediti določeno število ur, se ne osredotočava na to. Oznanjevanje je središče najinega življenja. Ko odideva od doma pa vse do takrat, ko se vrneva, se trudiva pogovarjati z vsakim, ki ga srečava.

Marie-Line: Ko greva denimo na piknik, vedno s seboj vzamem zloženke. Nekateri pristopijo k nama in prosijo za publikacije, čeprav jim sploh nisva povedala, da sva Jehovovi priči. Zaradi tega paziva, kako se oblečeva in vedeva. Ljudje to opazijo.

Jack: Dober zgled želiva biti tudi tako, da sva prijazna do sosedov. Poberem papirje, odnesem smeti in pograbim listje okoli najinega doma. Sosedje to opazijo in včasih vprašajo: »Ali imaš morda zame Sveto pismo?«

Pogosto oznanjujeta na oddaljenem področju. Ali imata glede katerega od teh potovanj posebne spomine?

Jack: V Francoski Gvajani so nekatera področja težko dostopna. Pogosto v enem tednu prepotujeva približno 600 kilometrov po slabih cestah. Najin obisk vasi St. Elie v amazonskem gozdu je bil nepozaben. Potrebovala sva več ur, da sva prispela tja. Potovala sva s terenskim vozilom in motornim čolnom. Mnogi, ki tam živijo, so iskalci zlata. Ker cenijo naše publikacije, so nama nekateri za prispevek dali majhne koščke zlata. Zvečer sva jim pokazala enega od naših videoposnetkov. Prišli so številni domačini.

Marie-Line: Pred nekaj leti so Jacka prosili, da bi imel govor na spominski slovesnosti v vasi Camopi. Da bi prišla tja, sva z motornim čolnom štiri ure potovala po reki Oyapock. To je bila vznemirljiva izkušnja.

Jack: Tam, kjer je reka plitva, so brzice lahko zelo nevarne. Lahko vam povem, da te brzice nate naredijo velik vtis, ko se jim približuješ s čolnom. Tisti, ki krmari čoln, mora dobro vedeti, kaj počne. Vendar je bila to čudovita izkušnja. Čeprav tam živi samo 6 Prič, je spominsko slovesnost obiskalo približno 50 ljudi, med njimi tudi nekateri Indijanci.

Marie-Line: Takšne bogate izkušnje si lahko pridobijo vsi mladi, ki želijo narediti več za Jehova. V takšnih okoliščinah moraš zaupati Jehovu in tvoja vera postane močnejša. Pogosto čutiva, kako nama Jehova pomaga.

Naučila sta se več jezikov. Ali se vama je enostavno naučiti nov jezik?

Jack: Sploh ne. Te jezike sem se naučil, da sem lahko oznanjeval in pomagal v občini. V jeziku sranan tongo * sem moral voditi Preučevanje Stražnega stolpa, še preden sem imel branje Biblije. Nekega brata sem vprašal, ali so me razumeli. Rekel je: »Včasih nekaterih besed nismo razumeli, vendar ti je šlo zelo dobro.« V veliko pomoč so mi bili otroci. Ko sem se zmotil, so mi to povedali, odrasli pa mi niso. Od mladih sem se veliko naučil.

Marie-Line: Na nekem področju sem imela svetopisemske tečaje v francoščini, portugalščini in jeziku sranan tongo. Neka sestra mi je predlagala, naj najprej vodim tečaj v tistem jeziku, ki je zame najtežji, in sicer v portugalščini, ter končam s tistim, ki ga znam najbolje. Kmalu sem razumela, da je bil to zelo moder nasvet.

Nekega dne sem najprej vodila svetopisemski tečaj v jeziku sranan tongo in nato v portugalščini. Ko sem vodila drugi tečaj, mi je sestra, ki je bila z mano, rekla: »Marie-Line, mislim, da imava težavo!« Ugotovila sem, da z žensko iz Brazilije govorim v jeziku sranan tongo in ne v portugalščini.

Tisti, s katerimi sta služila, vaju imajo zelo radi. Kako sta se lahko tako zbližala z brati in sestrami?

Jack: V Pregovorih 11:25 piše: »Radodarna duša bo uživala blagostanje.« Za druge se z veseljem razdajava. Nekateri so mi glede vzdrževanja kraljestvene dvorane rekli: »Naj to delajo oznanjevalci.« Vendar sem jim odvrnil: »Tudi jaz sem oznanjevalec. Če je treba opraviti neko delo, želim pomagati.« Čeprav vsi potrebujemo nekaj zasebnosti, se pogosto spomniva, da ne želiva, da naju to ovira pri tem, da drugim delava dobro.

Marie-Line: Trudiva se osebno zanimati za brate in sestre. Tako ugotoviva, kdaj potrebujejo, da kdo pazi njihove otroke ali da jih gre iskat v šolo. Svoj urnik prilagodiva tako, da jim lahko pomagava. Ker sva jim vedno pripravljena pomagati, postanemo tesni prijatelji.

Kako sta blagoslovljena, ker služita tam, kjer se potrebuje več oznanjevalcev?

Jack: Polnočasna služba je obogatila najino življenje. Pogosto imava možnost, da sva v naravi in uživava v čudovitem Jehovovem stvarstvu. Kljub težavam občutiva notranji mir, saj se zavedava, da naju Božje ljudstvo podpira ne glede na to, kje sva.

Ko sem bil mlad, sem bil zaradi krščanske nevtralnosti v Francoski Gvajani v zaporu. Nikoli si nisem predstavljal, da se bom nekega dne vrnil kot misijonar in da bom v zaporu lahko oznanjeval. Jehova naju je zares bogato blagoslovil.

Marie-Line: Moje največje veselje je, da se razdajam za druge. Srečna sva, da lahko služiva Jehovu. To naju je tudi kot zakonca zbližalo. Včasih me Jack vpraša, ali bi lahko povabila na obrok zakonski par, ki potrebuje spodbudo. Pogosto mu odgovorim: »Tudi jaz sem ravno razmišljala o tem.« Velikokrat se zgodi, da enako razmišljava.

Jack: Pred nekaj leti so mi diagnosticirali raka na prostati. Čeprav Marie-Line tega ne želi slišati, ji rečem: »Draga, nisem še star, toda če bom kmalu umrl, vem, da sem v življenju delal to, kar je zares vredno, da sem služil Jehovu, in to me osrečuje.« (1. Mojz. 25:8)

Marie-Line: Jehova nama je dal dodelitve, ki jih nisva nikoli pričakovala, in nama dovolil, da sva delala stvari, ki si jih nisva nikoli predstavljala. Najino življenje je zares napolnjeno z dobrimi stvarmi. Povsem zaupava Bogu in kamor koli naju bo organizacija prosila, da greva, tja bova šla!

^ odst. 32 Jezik sranan tongo je mešanica angleščine, nizozemščine, portugalščine in afriških jezikov. Govoriti so ga začeli sužnji.