1. Kaj je Jehova dal vsakemu od svojih zvestih služabnikov?

JEHOVA je vsakemu od svojih zvestih služabnikov ljubeče dal neko vlogo v občini. Res je, da so naše vloge različne, vendar smo vsi dragoceni in potrebujemo drug drugega. Apostol Pavel nam pomaga razumeti to pomembno dejstvo. Kako?

2. Zakaj moramo glede na Efežanom 4:16 ceniti drug drugega in sodelovati?

² Kot piše v tematskem stavku tega članka, je Pavel poudaril, da nihče od nas ne more za drugega Jehovovega služabnika reči »Ne potrebujem te«. (1. Kor. 12:21) Da bi v občini lahko vladal mir, moramo ceniti drug drugega in sodelovati. (Beri Efežanom 4:16.) Ko enotno sodelujemo, je občina močna in se krepi v ljubezni.

3. Kaj bomo pregledali v tem članku?

³ Kako lahko pokažemo spoštovanje do sokristjanov v občini? V tem članku bomo najprej pogledali, kako lahko starešine pokažejo spoštovanje do sostarešin. Nato bomo spoznali, kako lahko vsak od nas pokaže, da ceni brate in sestre, ki niso poročeni. Nazadnje pa bomo izvedeli, kako lahko pokažemo, da cenimo tiste, ki ne govorijo dobro našega jezika.

4. Kateri nasvet, ki ga je Pavel napisal v Rimljanom 12:10, bi morali upoštevati starešine?

⁴ Vsi starešine v občini so postavljeni po Jehovovem svetem duhu. Vendar ima vsak različne darove in sposobnosti. (1. Kor. 12:17, 18) Nekateri so postali starešine pred kratkim in še nimajo veliko izkušenj. Druge omejujeta starost in slabo zdravje. Toda noben starešina si o sostarešinu ne bi smel misliti »Ne potrebujem te«. Vsak starešina bi moral upoštevati Pavlov nasvet iz Rimljanom 12:10. (Beri.)

5. Kako starešine kažejo medsebojno spoštovanje in zakaj je to pomembno?

⁵ Starešine kažejo medsebojno spoštovanje tako, da skrbno prisluhnejo drug drugemu. To je še posebej pomembno, ko se sestanejo kot starešinstvo, da bi razpravljali o resnih zadevah. Zakaj? V Stražnem stolpu, 1. februar 1989, je pisalo, da se morajo starešine zavedati, da lahko Kristus po svetem duhu spomni katerega koli starešina na svetopisemsko načelo, ki bo starešinstvu pomagalo prav ravnati v neki okoliščini ali sprejeti pomembno odločitev. (Apd. 15:6–15) Sveti duh pomaga vsem starešinam v občini, ne samo enemu.

6. Kako lahko starešine enotno sodelujejo in kako to koristi občini?

⁶ Starešina, ki spoštuje sostarešine, na sestankih starešin ne bo vedno skušal imeti prve besede. V razpravah ne prevladuje in ne misli, da je njegovo mnenje vedno pravilno. Svoje mnenje pove ponižno in skromno. Skrbno prisluhne temu, kar povedo drugi. In kar je še pomembnejše, rad omeni svetopisemska načela in upošteva smernice »zvestega in preudarnega sužnja«. (Mat. 24:45–47) Ko starešine o zadevah razpravljajo ljubeče in spoštljivo, nanje deluje Božji sveti duh in jih vodi, da  sprejmejo odločitve, ki koristijo občini. (Jak. 3:17, 18)

7. Kako je Jezus gledal na samskost?

⁷ V današnjih občinah so poleg zakonskih parov in družin tudi številni bratje in sestre, ki niso poročeni. Kako naj bi gledali na tiste, ki so samski? Razmislimo, kako je Jezus gledal na samskost. Jezus se med svojim življenjem na zemlji ni poročil. Ostal je samski in se povsem posvetil svoji nalogi. Nikoli ni učil, da se mora kristjan poročiti ali da mora ostati samski. Rekel pa je, da se nekateri kristjani odločijo, da se ne bodo poročili. (Mat. 19:11, 12) Jezus je spoštoval tiste, ki se niso poročili. Ni menil, da so samski manjvredni ali da jim kaj manjka.

8. K čemu je Pavel spodbujal kristjane, kot to piše v 1. Korinčanom 7:7–9?

⁸ Tako kot Jezus je tudi apostol Pavel služil Jehovu kot samski. Nikoli ni učil, da za kristjana ni prav, da se poroči. Vedel je, da je to osebna odločitev. Vseeno pa je spodbujal kristjane, naj razmislijo, ali bi lahko služili Jehovu kot samski. (Beri 1. Korinčanom 7:7–9.) Pavel gotovo ni gledal zviška na samske kristjane. Pravzaprav je izbral mladega Timoteja, ki je bil samski, da je skrbel za pomembne naloge. * (Fil. 2:19–22) Torej bi bilo napačno misliti, da je brat bolj sposoben ali manj sposoben, samo na podlagi tega, ali je poročen ali ne. (1. Kor. 7:32–35, 38)

9. Kaj lahko rečemo glede zakonske zveze in samskosti?

⁹ Niti Jezus niti Pavel ni učil, da se mora kristjan poročiti ali da mora ostati samski. Kaj lahko potem rečemo glede zakonske zveze in samskosti? V Stražnem stolpu, 1. oktober 2012, je napisan dober odgovor: »Za oboje [zakonsko zvezo in samskost] lahko rečemo, da je dar od Boga. [...] Kar se tiče samskosti, Jehova nanjo ne gleda kot na vir sramote oziroma žalosti.« Zato moramo spoštovati samske brate in sestre v občini.

10. Kako lahko pokažemo, da spoštujemo naše samske brate in sestre?

 ¹⁰ Kako lahko pokažemo, da spoštujemo občutke in okoliščine naših samskih bratov in sester? Morali bi imeti v mislih, da so si nekateri samski kristjani postavili za cilj, da ostanejo neporočeni. Drugi samski kristjani bi se želeli poročiti, toda ne najdejo prave osebe. Spet drugim pa je morda umrl zakonec. Ali bi bilo primerno, da sprašujemo samske kristjane v občini, zakaj niso poročeni, oziroma da jim skušamo najti zakonca? Nekateri samski kristjani morda prosijo za takšno pomoč. Kaj pa, če za to niso prosili? Kako bi naše ravnanje vplivalo nanje? (1. Tes. 4:11; 1. Tim. 5:13) Preglejmo nekatere izjave zvestih samskih bratov in sester.

11., 12. Kako bi lahko bili nespodbudni za samske?

¹¹ Neki samski okrajni nadzornik, ki je učinkovit na svoji dodelitvi, pravi, da je zelo koristno, ker je samski. Vendar je opazil, da je lahko nadvse nespodbudno, ko ga dobronamerni soverniki sprašujejo: »Zakaj nisi poročen?« Neki samski brat, ki služi v Betelu, pravi: »Včasih mi bratje in sestre dajo občutek, da se jim samski smilijo. Zaradi tega je videti, da je samskost breme in ne dar.«

¹² Samska sestra, ki služi v Betelu, pove: »Nekateri oznanjevalci mislijo, da vsi samski iščejo zakonca oziroma da na vsako druženje gledajo kot na priložnost, da najdejo zakonca. Ko sem nekoč zaradi naloge potovala na drug konec države, sem tja prispela na večer, ko je bil shod. Sestra, pri kateri sem stanovala, mi je rekla, da sta v občini dva brata, ki sta moje starosti. Zagotovila mi je, da mi ne skuša najti zakonca. Toda takoj, ko sva vstopili v kraljestveno dvorano, me je odvlekla k tema bratoma, da bi ju spoznala. Ni treba posebej omenjati, da je bilo to precej neprijetno za vse tri.«

13. Kateri zgledi so spodbudili neko samsko sestro?

¹³ Neka druga samska sestra, ki dela v Betelu, pove: »Poznam pionirje, ki so že veliko let samski in so uravnovešeni, imajo jasne cilje, so požrtvovalni in zadovoljni ter so velika pomoč za občino. Imajo uravnovešen pogled na samskost in ne mislijo, da so boljši od drugih, ker so ostali neporočeni, niti se ne počutijo prikrajšane, ker nimajo zakonca ali družine.« Zelo lepo je biti v občini, v kateri te spoštujejo in cenijo. Nihče te ne pomiluje niti ti ne zavida, nihče se ne vede tako, kot da te ni, niti te ne povišuje. Veš, da te imajo radi.

14. Kako lahko pokažemo, da spoštujemo samske?

¹⁴ Naši samski bratje in sestre bodo zelo veseli, če jih cenimo zaradi njihovih dobrih lastnosti in ne zaradi tega, ali so poročeni ali ne. Namesto da bi se nam smilili, bi jih morali ceniti zaradi njihove zvestobe. Tako se ne bo nihče od naših samskih bratov in sester počutil, kot da mu govorimo: »Ne potrebujem te.« (1. Kor. 12:21) Vedeli bodo, da spoštujemo in cenimo njihovo vlogo v občini.

15. Kakšne spremembe so nekateri naredili, da bi lahko povečano oznanjevali?

¹⁵ Zadnja leta se številni oznanjevalci odločijo, da se bodo naučili novega  jezika, da bi lahko povečano oznanjevali. Zato morajo v življenju narediti spremembe. Ti bratje in sestre so zapustili občino, ki govori njihov materni jezik, da bi služili v občini, kjer se govori drug jezik in se potrebuje več kraljestvenih oznanjevalcev. (Apd. 16:9) To je osebna odločitev, ki so jo sprejeli ti kristjani, da bi lahko v še večji meri služili Jehovu. Čeprav morda potrebujejo več let, preden dobro govorijo nov jezik, lahko naredijo veliko dobrega. S svojimi lepimi lastnostmi in izkušnjami krepijo in utrjujejo občino. Te požrtvovalne brate in sestre zelo cenimo!

16. Na podlagi česa starešine ocenijo, ali brat ustreza pogojem za starešina ali strežnega služabnika?

¹⁶ Starešinstvo se ne bi smelo obotavljati priporočati brata za starešina ali strežnega služabnika samo zato, ker ne govori dobro jezika njihove občine. Starešine bodo ocenili brata po tem, ali ustreza svetopisemskim pogojem za starešina ali strežnega služabnika, in ne na podlagi tega, kako dobro govori jezik krajevne občine. (1. Tim. 3:1–10, 12, 13; Titu 1:5–9)

17. Kaj se morajo nekatere družine odločiti, ko se preselijo v drugo državo?

¹⁷ Nekateri kristjani so se s svojo družino preselili v drugo državo kot begunci oziroma da bi našli zaposlitev. Zaradi tega njihovi otroci morda obiskujejo šolo v uradnem jeziku države, v katero so se preselili. Tudi starši se morajo morda naučiti tega jezika, da bi našli zaposlitev. Kaj pa, če obstaja krajevna občina ali skupina v njihovem maternem jeziku? Katero občino naj bi družina obiskovala? Ali naj bi obiskovali občino, ki govori uradni jezik države, ali tisto, ki je v njihovem maternem jeziku?

18. Kako lahko pokažemo, da spoštujemo odločitev družinskega poglavarja, glede na to, kar piše v Galačanom 6:5?

¹⁸ Družinski poglavar se mora odločiti, katero občino bodo kot družina obiskovali. Ker je to osebna stvar, mora razmisliti, kaj bi bilo za njegovo družino najboljše. (Beri Galačanom 6:5.) Odločitev družinskega poglavarja bi morali spoštovati. Ne glede na to, kaj se odloči, prisrčno sprejmimo družino kot dragocen del občine. (Rim. 15:7)

19. O čem bi morali družinski poglavarji ob molitvi razmisliti?

¹⁹ Nekatere družine služijo v občini, ki govori materni jezik staršev, toda otroci morda ne govorijo dobro tega jezika. Če je ta občina na področju, kjer se govori uradni jezik države, bodo otroci morda težko razumeli shode in ne bodo duhovno napredovali. Zakaj? Ker mogoče hodijo  v šolo, v kateri se ne govori materni jezik njihovih staršev, ampak uradni jezik države. V takšnih primerih bi družinski poglavarji morali ob molitvi razmisliti, kako lahko otrokom pomagajo, da bi se zbližali z Jehovom in njegovim ljudstvom. Otrokom lahko pomagajo, da začnejo tekoče govoriti njihov materni jezik, ali pa razmislijo, da bi obiskovali občino v jeziku, ki ga otroci jasno razumejo. Ne glede na to, kako se družinski poglavar odloči, bi morala občina, ki jo bo z družino obiskoval, pokazati spoštovanje in cenjenje do njega in njegove družine.

20. Kako lahko kažemo spoštovanje do bratov in sester, ki se učijo novega jezika?

²⁰ Zaradi vseh razlogov, ki smo jih omenili, so v številnih občinah bratje in sestre, ki se trudijo naučiti novega jezika. Morda jim ni lahko izraziti svojih misli. Toda če se ne osredotočamo na to, kako govorijo naš jezik, bomo opazili njihovo ljubezen do Jehova in željo, da mu služijo. Če vidimo te lepe lastnosti, bomo močno cenili in spoštovali te brate in sestre. Nihče od nas ne bo rekel »Ne potrebujem vas« samo zato, ker ne govorijo dobro našega jezika.

21., 22. Katero čast nam je podelil Jehova?

²¹ Jehova je vsakemu od nas podelil čast, da imamo neko vlogo v občini. Ne glede na to, ali smo moški ali ženske, samski ali poročeni, mlajši ali starejši, govorimo določen jezik dobro ali ne, smo dragoceni Jehovu in drug drugemu. (Rim. 12:4, 5; Kol. 3:10, 11)

²² Prizadevajmo si upoštevati vse, kar smo se naučili iz Pavlove ponazoritve o človeškem telesu. Tako bomo našli še več načinov, da cenimo svojo vlogo in vlogo drugih v krščanski občini.