Rodil sem se leta 1983. Prvih nekaj let sem odraščal povsem običajno. Pri desetih letih pa so se mi začele pojavljati močne bolečine po vsem telesu. Približno dve leti kasneje sem se nekega jutra zbudil in se nisem mogel premakniti. Ne glede na to, kako zelo sem se trudil prestaviti noge, v njih ni bilo nič moči. Od takrat naprej nisem mogel več hoditi. Zaradi bolezni sem nehal rasti. Še danes sem tako majhen kot otrok.

Nekaj mesecev za tem, ko sem zbolel in sem bil priklenjen na dom, sta me obiskali Jehovovi priči. Običajno sem se skušal skriti pred obiski, tistega dne pa sem bil pripravljen poslušati ženski, ki sta želeli govoriti z mano. Ko sta govorili o raju, sem se spomnil na to, kar sem slišal, ko sem bil star približno pet let. V tistem času je misijonar Jethro, ki je živel v Surinamu, enkrat mesečno obiskal našo vas in z očetom preučeval Sveto pismo. Jethro je bil z mano zelo prijazen. Imel sem ga res rad. Poleg tega sem s starimi starši obiskal nekaj shodov Jehovovih prič, ki so potekali v naši vasi. Florence, ena od žensk, ki sta me takrat obiskali, me je vprašala, ali bi rad še kaj več izvedel, in jaz sem privolil.

Naslednjič sta me obiskala Florence in njen mož Justus in z mano začela preučevati Sveto pismo. Ko sta ugotovila, da ne znam brati, sta mi pomagala, da sem se tega naučil. Čez nekaj časa pri branju nisem več potreboval pomoči. Nekega dne sta mi ta zakonca povedala, da sta dodeljena v Surinam. Na žalost v vasi Orealla ni bilo nikogar, ki bi z mano nadaljeval svetopisemski tečaj. Vendar sem bil vesel, da me Jehova ni pozabil.

Kmalu za tem je v vas Orealla prišel pionir Floyd. Našel me je na oznanjevanju od kolibe do kolibe. Ko mi je rekel, da bi z mano preučeval Sveto pismo, sem se zasmejal. »Zakaj se smeješ?« me je vprašal. Rekel sem mu, da sem že preučil brošuro Kaj Bog zahteva od nas in da sem začel preučevati knjigo Spoznanje, ki vodi v večno življenje. * Pojasnil sem mu, zakaj z mano nihče več ne preučuje. Floyd je z mano preučil preostanek knjige Spoznanje, vendar je kasneje dobil  novo dodelitev. Spet sem bil brez svetopisemskega učitelja.

V vas Orealla pa sta leta 2004 prispela Granville in Joshua, ki sta bila posebna pionirja. Našla sta me med oznanjevanjem od kolibe do kolibe. Ko sta me vprašala, ali bi z njima preučeval Sveto pismo, sem se zasmejal. Vprašal sem ju, ali bi z mano od začetka preučila knjigo Spoznanje. Želel sem ugotoviti, ali me bosta učila iste stvari, kot so me učili prejšnji učitelji. Granville mi je rekel, da v vasi potekajo shodi. Čeprav že skoraj deset let nisem zapustil hiše, sem želel obiskati shod. Granville je prišel pome in me z invalidskim vozičkom odpeljal v kraljestveno dvorano.

Kasneje me je spodbudil, naj se vpišem v Teokratično strežbeno šolo. Rekel mi je: »Čeprav ne moreš hoditi, lahko govoriš. Nekega dne boš imel javni govor. To se bo gotovo zgodilo.« Njegove spodbudne besede so mi vlile zaupanje.

Začel sem oznanjevati z Granvillom. V vasi je bilo veliko cest, ki so bile preveč luknjaste, da bi se lahko z invalidskim vozičkom vozil po njih. Zato sem prosil Granvilla, da me s samokolnico vozi naokrog. To se je dobro obneslo. Krstil sem se aprila 2005. Kmalu zatem so me bratje šolali, da bi v kraljestveni dvorani skrbel za občinsko literaturo in ozvočenje.

Na žalost je leta 2007 moj oče umrl v nesreči s čolnom. Naša družina je bila pretresena. Granville je molil z nami in nam bral tolažilne odlomke iz Svetega pisma. Dve leti kasneje nas je prizadela še ena tragedija. Granville je umrl v nesreči s čolnom.

V naši majhni občini smo bili vsi pretreseni, saj ni bilo več niti enega starešina, ostal je samo strežni služabnik. Granvillova smrt je bila zame zelo boleča, bil je moj dobri prijatelj. Zvesto mi je pomagal skrbeti za moje duhovne in fizične potrebe. Po njegovi smrti sem na shodu bral Stražni stolp. Prebral sem prva dva odstavka, nato pa sem planil v jok in kar nisem nehal jokati. Moral sem oditi z odra.

Veliko bolje sem se počutil, ko so nam na pomoč priskočili soverniki iz druge občine. Poleg tega nam je podružnični urad poslal posebnega pionirja z imenom Kojo. Bil sem zelo vesel, ko sta moja mama in moj mlajši brat začela preučevati Sveto pismo in se krstila. Marca 2015 sem bil postavljen za strežnega služabnika. Čez nekaj časa sem imel prvi javni govor. Tistega dne sta me hkrati prevzela žalost in veselje, ko sem se poln hvaležnosti spomnil na to, kar mi je pred leti rekel Granville: »Nekega dne boš imel javni govor. To se bo gotovo zgodilo.«

Na JW Broadcastingu^® sem spoznal druge Jehovove priče, ki imajo podobne okoliščine kot jaz. Kljub omejitvam so v življenju veseli in uspešni. Tudi jaz lahko še vedno počnem marsikaj. Jehovu sem želel dati kar največ, zato sem začel redno pionirati. Septembra 2019 pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega! Tega meseca sem izvedel, da sem postavljen, da služim kot starešina v naši občini s približno 40 oznanjevalci.

Zelo sem hvaležen svojim dragim bratom in sestram, ki so z mano preučevali in mi pomagali služiti Jehovu. Nadvse pa sem hvaležen Jehovu, ki me ni nikoli pozabil.