Harvey je bil najstarejši otrok in imel je tri brate. Njegova družina je spoznala resnico v mestu Midland Junction na zahodu Avstralije med hudo gospodarsko krizo v 30. letih prejšnjega stoletja. Harvey je vzljubil Jehova in se pri 14 letih krstil. Kmalu se je naučil, da je dobro, da nikoli ne zavrne teokratičnih nalog. Kot fant nekoč ni želel brati Stražnega stolpa na shodu, ker je mislil, da za to ni dovolj sposoben. Toda brat, ki se je z njim pogovarjal, mu je rekel: »Ko te nekdo v Jehovovi organizaciji prosi, da nekaj narediš, misli, da si sposoben za to!« (2. Kor. 3:5)

Jaz sem resnico spoznala v Angliji skupaj s svojo mamo in starejšo sestro. Oče je resnico sprejel veliko kasneje, toda na začetku je bil nasproten. Proti njegovi volji sem se krstila, ko nisem imela še niti 10 let. Za cilj sem si postavila, da pioniram in kasneje postanem misijonarka. Vendar mi je oče rekel, da ne smem pionirati, dokler ne bom stara 21 let. Nisem hotela čakati tako dolgo. Zato sem pri 16 letih z očetovim dovoljenjem  odšla v Avstralijo, da bi živela s svojo starejšo sestro, ki se je tja preselila. Pri 18 letih sem končno začela pionirati.

V Avstraliji sem spoznala Harveyja. Oba sva želela Jehovu služiti kot misijonarja. Leta 1951 sva se poročila. Dve leti sva skupaj pionirala, nato pa so naju prosili, da bi odšla v okrajno delo. Najin okraj je obsegal velik del zahodne Avstralije, zato sva se morala pogosto voziti skozi obširna sušna in oddaljena področja.

Leta 1954 so naju povabili v 25. razred šole Gilead. Najine sanje, da postaneva misijonarja, so se uresničile! V New York sva prispela z ladjo in začel se je intenziven program preučevanja Svetega pisma. V šoli smo se morali tudi učiti španščino, kar je bilo težko za Harveyja, ker v tem jeziku ni mogel pravilno izgovoriti črke r.

V šoli so nam učitelji povedali, da se lahko tisti, ki bi želeli služiti na Japonskem, prijavijo za učenje japonščine. Odločila sva se, da bova raje pustila Jehovovi organizaciji, da nama izbere dodelitev. Kmalu za tem je Albert Schroeder, eden od učiteljev v šoli Gilead, izvedel, da se nisva prijavila za učenje japonščine. Rekel nama je: »Še enkrat razmislita o tem.« Ker sva se še naprej obotavljala, nama je brat Schroeder rekel: »Z drugimi učitelji smo vaju prijavili za tečaj japonščine. Poskušajta se jo naučiti.« Harvey se je tega jezika lažje naučil.

Na Japonsko sva prišla leta 1955. Takrat je bilo v celotni državi samo 500 oznanjevalcev. Harvey je bil takrat star 26 let, jaz pa 24. Dodeljena sva bila v pristaniško mesto Kobe, kjer sva služila štiri leta. Kasneje sva bila vesela, da so naju spet povabili v potujoče delo, in služila sva blizu mesta Nagoja. Všeč nama je bilo vse glede najine dodelitve – bratje in sestre, hrana in pokrajina. Nedolgo za tem pa sva imela spet priložnost, da Jehovu ne rečeva ne.

Po treh letih v potujočem delu naju je japonska podružnica prosila, ali bi lahko odšla na Tajvan in tam oznanjevala ljudem iz plemena Amis. Nekateri bratje iz tega plemena so postali odpadniki in podružnica na  Tajvanu je potrebovala brata, ki je tekoče govoril japonsko, da bi pomagal v teh okoliščinah. * Ker nama je bila dodelitev na Japonskem zelo všeč, je bila to težka odločitev. Toda Harvey se je naučil, da nikoli ne zavrne naloge, zato sva povabilo sprejela.

Na Tajvan sva prišla novembra 1962. Tam je bilo 2271 oznanjevalcev, večinoma iz plemena Amis. Najprej sva se morala naučiti kitajsko. Imela sva samo en učbenik in učiteljico, ki ni govorila angleško, ampak nama je vseeno uspelo.

Kmalu za tem, ko sva prišla na Tajvan, je bil Harvey postavljen za slugo dežele. Podružnica je bila tako majhna, da je lahko poskrbel za vse svoje odgovornosti in še do tri tedne na mesec delal z brati in sestrami iz plemena Amis. Občasno je služil tudi kot območni nadzornik, k čemur je spadalo to, da je imel govore na zborih. Govore bi lahko imel v japonščini, saj bi ga bratje in sestre, ki so govorili jezik amis, razumeli. Vendar je država zahtevala, da verski shodi potekajo samo v kitajščini. Zato je imel Harvey govore v kitajščini, čeprav je še ni govoril dobro, eden od bratov pa ga je prevajal v jezik amis.

Ker je bil Tajvan takrat pod vojaško upravo, so morali bratje dobiti dovoljenje, da bi lahko organizirali zbore. To ni bilo lahko in policija je pogosto zavlačevala z izdajo dovoljenj. Če policija dovoljenja ni izdala do tedna zbora, je Harvey enostavno sedel na policijski postaji, dokler mu ga niso dali. Ta taktika je delovala, ker je bilo policistom nerodno, da je tujec čakal na njihovi postaji.

V tednih, ki sva jih preživela z brati in sestrami, smo bili ponavadi na poti več kot eno uro. Hodili smo čez gore in bredli čez reke. Spomnim se svojega prvega vzpona v gore. Zjutraj smo na hitro pojedli zajtrk in se ob pol šestih z avtobusom odpeljali v oddaljeno vas. Prečkali smo široko reko in se začeli vzpenjati. Bilo je tako strmo, da so bila stopala brata, ki se je vzpenjal pred mano, v višini mojih oči.

Tisto jutro je Harvey oznanjeval s krajevnimi brati, jaz pa sem oznanjevala sama v majhni vasi, kjer so ljudje govorili japonsko. Okrog enih popoldne sem imela občutek, da bom omedlela, saj že več ur nisem nič jedla. Ko sem končno srečala Harveyja, ni bil več z brati. Na oznanjevanju je za nekaj revij dobil tri kokošja jajca. Pokazal mi je, kako naj jajce jem. Na vsaki strani naj bi naredila majhno luknjo in ga posrkala. Čeprav ni bilo videti ravno okusno, sem vseeno poskusila enega. Kdo pa bo pojedel tretjega? Jaz sem ga, ker je Harvey menil, da me ne bo mogel nesti z gore, če omedlim od lakote.

Nekoč sem v času okrajnega zbora doživela nekaj nenavadnega. Nastanjena sva  bila pri bratu, ki je imel hišo poleg kraljestvene dvorane. Za ljudi iz plemena Amis je zelo pomembno umivanje. Zato nama je žena okrajnega nadzornika pripravila vse potrebno, da se umijeva. Harvey je bil zaposlen, zato me je prosil, naj grem prva. Pripravljene so bile tri stvari: vedro hladne vode, vedro vroče vode in prazen lavor. Na moje presenečenje je žena okrajnega nadzornika vse to postavila pred hišo nasproti kraljestvene dvorane, kjer so bratje pomagali pripraviti vse potrebno za zbor. Prosila sem jo za nekakšno zaveso. Prinesla mi je plastično, ki je bila prozorna! Razmišljala sem, da bi odšla za hišo, vendar so bile tam gosi, ki so imele glavo skozi ograjo in so uščipnile vsakega, ki se jim je preveč približal. Mislila sem si: Bratje so preveč zaposleni, da bi opazili, da se umivam. In če se ne umijem, bodo užaljeni. No, pa se bom! In res sem se.

Harvey je opazil, da so bratje in sestre iz plemena Amis težko napredovali, ker so bili mnogi nepismeni in niso imeli literature v svojem jeziku. Ker se je jezik amis v tistem času ravno začel zapisovati v latinici, se nam je zdelo praktično, da brate in sestre naučimo brati v njihovem jeziku. S tem je bilo veliko dela, toda sčasoma so lahko bratje in sestre sami preučevali. Publikacije v jeziku amis so začele izhajati v poznih 60. letih, Stražni stolp pa leta 1968.

Toda vlada ni dovolila izdajati publikacij, ki niso bile v kitajščini. Da ne bi imeli težav, smo Stražni stolp v jeziku amis začeli izdajati v različnih oblikah. Nekaj časa je na primer izhajal dvojezični Stražni stolp – v mandarinščini in jeziku amis. Za tiste, ki so bili radovedni, je bilo videti, da krajevne ljudi učimo kitajščino. Od takrat je Jehovova organizacija izdala že veliko publikacij v jeziku amis, da bi tamkajšnjim ljudem pomagala spoznati svetopisemske resnice. (Apd. 10:34, 35)

V 60. in 70. letih številni bratje in sestre iz plemena Amis niso živeli po Božjih merilih.  Ker niso povsem razumeli svetopisemskih načel, so nekateri živeli nemoralno, prekomerno pili alkohol ali uporabljali tobak in betelove oreščke. Harvey je obiskal veliko občin, da bi jim pomagal razumeti, kako Jehova gleda na te stvari. Na enem od teh potovanj sva doživela to, kar sem omenila na začetku.

Ponižni bratje in sestre so se bili pripravljeni spremeniti, toda na žalost se številni drugi niso želeli. Zato se je število oznanjevalcev na Tajvanu v obdobju 20 let zmanjšalo z več kot 2450 na približno 900. To sploh ni bilo spodbudno. Vendar smo vedeli, da Jehova ne bo nikoli blagoslovil organizacije, ki ni čista. (2. Kor. 7:1) Sčasoma so se bratje in sestre očistili napačnih navad in zaradi Jehovovega blagoslova je sedaj na Tajvanu več kot 11.000 oznanjevalcev.

V 80. letih se je duhovno stanje v občinah, ki govorijo jezik amis, začelo izboljševati in Harvey je lahko več časa namenil kitajsko govorečim ljudem. Bil je vesel, da je pomagal možem številnih naših sester, da so postali Jehovove priče. Spomnim se, da je rekel, da je bil zelo srečen, ko je eden od njih prvič molil k Jehovu. Tudi jaz sem vesela, da sem lahko veliko iskrenim posameznikom pomagala, da so se zbližali z Jehovom. Imela sem celo priložnost, da sem lahko v tajvanski podružnici delala skupaj s sinom in hčerko ene od mojih nekdanjih svetopisemskih učenk.

Vendar sem zdaj brez svojega najbližjega sodelavca. Po skoraj 59 letih zakona je moj dragi Harvey 1. januarja 2010 umrl za rakom. V polnočasni službi je preživel skoraj 60 let! Še vedno ga močno pogrešam. Vendar sem zelo vesela, da sem lahko skupaj z njim služila v dveh čudovitih državah! Naučila sva se govoriti dva zahtevna azijska jezika, Harvey pa ju je znal celo pisati.

Nekaj let kasneje se je Vodstveni organ odločil, da je zaradi moje visoke starosti zame najboljše, da se vrnem v Avstralijo. Najprej sem pomislila: Ne želim zapustiti Tajvana. Toda Harvey me je naučil, da Jehovovi organizaciji nikoli ne rečem ne, zato sem odšla. Kasneje sem videla, da je bila to modra odločitev.

Sedaj med tednom delam v avstralazijski podružnici, med vikendi pa sodelujem s krajevno občino. Vesela sem, da lahko v Betelu vodim oglede v japonščini in kitajščini. In močno se veselim vstajenja, ki ga je Jehova obljubil. Harvey Jehovu ni nikoli rekel ne, zato sem prepričana, da se ga bo spomnil ob vstajenju. (Jan. 5:28, 29)