Ta strašljivi dogodek je spremenil moje življenje. Od takrat naprej sem si želel spoznati Boga. Ampak preden vam odkrijem, kaj se je zgodilo tisto noč, bi vam rad povedal nekaj stvari, ki so se mi zgodile v otroštvu, zaradi katerih sem želel več izvedeti o Bogu.

Rodil sem se leta 1937 v rudarskem mestu Guesnain na severu Francije. Moj oče je bil rudar in od njega sem se naučil, kako pomembno je marljivo delati. Privzel sem tudi njegov močan občutek za pravico, ki ga je spodbujal k temu, da se je zavzemal za rudarje, ki so delali v težkih razmerah. Zato je bil član različnih sindikatov in sodeloval pri protestih. Jezila ga je tudi hinavščina duhovnikov. Mnogi od njih so imeli udobno življenje, vendar so vseeno prosili revne rudarje za hrano in denar. Oče je tako sovražil vedenje duhovnikov, da me ni nič učil o religiji. Pravzaprav z mano ni nikoli govoril o Bogu.

 Med odraščanjem sem tudi sam začel sovražiti krivice. Med te krivice so spadali predsodki, ki so jih nekateri imeli do tujcev, ki so živeli v Franciji. Igral sem nogomet z otroki migrantov in užival v njihovi družbi. Poleg tega je bila moja mama Poljakinja, ne Francozinja. Hrepenel sem po tem, da bi ljudje različnih ras med seboj živeli v miru.

Leta 1957 sem začel služiti vojaški rok. Takrat se je zgodilo to, kar sem opisal v uvodu. Zatem ko sem vpil k Bogu po pomoč, se nisem srečal s sovražnikovim vojakom, ampak z divjim oslom. Kakšno olajšanje! Vseeno sem zaradi tega dogodka in zaradi same vojne začel razmišljati o smislu življenja. Zakaj smo tukaj? Ali se Bog zanima za nas? Ali bomo kdaj živeli v miru?

Ko sem šel med služenjem vojaškega roka na obisk k staršem, sem srečal enega od Jehovovih prič. Dal mi je La Sainte Bible, katoliški prevod Svetega pisma. Ko sem se vrnil v Alžirijo, sem ga začel brati. Še posebej so se me dotaknile besede iz Razodetja 21:3, 4, kjer piše: »Božji šotor je med ljudmi [...]. Obrisal jim bo [Bog] vse solze z oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več.« * Te besede so me presenetile. Spraševal sem se, ali je to možno. Takrat o Bogu in o Svetem pismu nisem vedel skoraj nič.

Ko sem leta 1959 odslužil vojaški rok, sem srečal Francoisa, ki je bil Jehovova priča in me je naučil veliko svetopisemskih resnic. V Svetem pismu mi je na primer pokazal, da ima Bog osebno ime Jehova. (Ps. 83:18) Pojasnil mi je tudi, da bo Jehova na zemlji vzpostavil pravico, zemljo spremenil v raj in izpolnil besede iz Razodetja 21:3, 4.

To, kar sem se učil, se mi je zdelo smiselno in mi je seglo do srca. Toda istočasno sem postajal vse bolj jezen na duhovnike in sem jim želel v obraz povedati, da to, kar učijo, ni v skladu s Svetim pismom. Razmišljal sem tako kot moj oče in sem se želel boriti proti krivicam. Bil sem nepotrpežljiv in sem hotel takoj ukrepati.

Francois in druge Priče so mi pomagali, da sem nadziral svojo jezo. Pojasnili so mi, da kot kristjani ne bi smeli soditi drugih, ampak naj bi jim pomagali, tako da jim povemo dobro novico o Božjem kraljestvu. To je delal Jezus in to pričakuje tudi od svojih sledilcev. (Mat. 24:14; Luk. 4:43) Prav tako sem se moral naučiti, da se z ljudmi pogovarjam prijazno in taktno, ne glede na to, kaj verujejo. V Svetem pismu piše: »Gospodovemu sužnju pa se ni treba bojevati, ampak mora biti do vseh blag.« (2. Tim. 2:24)

Naredil sem spremembe in se leta 1959 na okrajnem zboru krstil. Tam sem spoznal  mlado sestro Angele, ki mi je bila všeč. Začel sem obiskovati isto občino kot ona in leta 1960 sva se poročila. Je res izjemna ženska, čudovita žena in dragoceno darilo od Jehova. (Preg. 19:14)

V življenju sem se veliko naučil od modrih in izkušenih bratov. Nekaj najpomembnejšega, kar sem se naučil, je naslednje: Da bi bili uspešni pri vsaki še tako težki nalogi, moramo biti ponižni in upoštevati to, kar piše v Pregovorih 15:22: »Uspeh [...] prinese množica svetovalcev.«

Leta 1964 sem spoznal, kako resnične so te navdihnjene besede. Takrat sem začel služiti kot okrajni nadzornik. Obiskoval sem občine, da bi spodbujal brate in sestre in jim duhovno pomagal. Ampak bil sem star komaj 27 let in nisem imel izkušenj, zato sem delal napake. Iz teh napak sem se skušal kaj naučiti. Veliko pa sem se naučil tudi od sposobnih in izkušenih »svetovalcev«.

Spomnim se začetka svoje okrajne službe. Zatem ko sem obiskal neko občino v Parizu, je k meni pristopil duhovno zrel brat in me vprašal, ali lahko z mano govori na samem. »Seveda,« sem odgovoril.

Vprašal me je: »Louis, koga obišče zdravnik, ko pride na dom?«

»Tistega, ki je bolan,« sem rekel.

Odvrnil je: »Prav imaš. Ampak opazil sem, da večino svojega časa preživljaš s tistimi, ki so duhovno močni, kot je na primer skupščinski nadzornik. V naši občini je veliko bratov in sester, ki so potrti, novi ali sramežljivi. Zelo bi bili veseli, če bi si vzel čas zanje, mogoče šel celo k njim domov na kosilo.«

Nasvet tega dragega brata je bil upravičen in zanj sem mu bil zelo hvaležen. Dotaknila se me je njegova ljubezen do Jehovovih ovc. Zato sem požrl svoj ponos in takoj začel upoštevati to, kar mi je rekel. Hvaležen sem Jehovu za takšne brate.

Med letoma 1969 in 1973 sem bil postavljen za nadzornika oddelka za prehrano na  dveh mednarodnih zborovanjih v predmestju Pariza. Na zborovanju leta 1973 je bilo treba priskrbeti hrano za okoli 60.000 ljudi, in to kar za pet dni! Milo rečeno, bilo me je strah. Ključ do uspeha je bil spet nasvet iz Pregovorov 15:22. Posvetoval sem se z duhovno zrelimi brati, ki so imeli izkušnje v živilski industriji. To so bili mesarji, pridelovalci zelenjave, kuharji in tisti, ki so delali v nabavi. Tako smo lahko skupaj opravili velikansko nalogo.

Leta 1973 so naju z ženo povabili v Betel v Franciji. Že prva naloga, ki sem jo dobil, mi je bila velik izziv. Najti sem moral način, da priskrbim literaturo bratom in sestram v Kamerunu, kjer je bilo naše delo med letoma 1970 in 1993 prepovedano. Spet sem mislil, da tega ne bom zmogel. To je verjetno opazil nadzornik podružnice v Franciji, zato me je spodbudil. Rekel mi je: »Bratje in sestre v Kamerunu zelo potrebujejo duhovno hrano. Dajmo jih nahraniti!« In to smo tudi storili.

Večkrat sem potoval v države, ki mejijo na Kamerun, da bi se srečal s starešinami iz te države. Ti pogumni in preudarni bratje so mi pomagali najti načine, da bi duhovna hrana redno prihajala v Kamerun. Jehova je blagoslovil naša prizadevanja. Pravzaprav se v kakšnih 20 letih ni nikoli zgodilo, da tamkajšnji bratje in sestre ne bi dobili kakšne številke Stražnega stolpa ali Naše službe za Kraljestvo.

Že takrat, ko sva se z Angele začela spoznavati, sem opazil njene lepe lastnosti. Te lastnosti so postale še bolj očitne zatem, ko sva se poročila. Zvečer na najin poročni  dan mi je na primer rekla, naj prosim Jehova, da bi kot zakonca zanj naredila kar največ. Jehova je na to molitev odgovoril.

Angele mi je tudi pomagala, da sem še bolj zaupal Jehovu. Ko so naju na primer leta 1973 povabili v Betel, sem se obotavljal, ker sem imel zelo rad okrajno delo. Toda Angele me je spomnila, da sva svoje življenje posvetila Jehovu, zato bi morala narediti vse, kar naju njegova organizacija prosi. (Heb. 13:17) Temu nisem mogel ugovarjati, zato sva šla v Betel. Moja žena je modra, razumna in uravnovešena ženska, ki ima rada Jehova. Skupaj sva že mnogo let in te njene lastnosti krepijo najin zakon in nama pomagajo, da sprejemava modre odločitve.

Zdaj, ko sva starejša, je Angele še naprej čudovita žena, ki me podpira. Da bi lahko obiskala teokratične šole, sva se začela truditi, da bi izboljšala svojo angleščino, saj večina šol poteka v tem jeziku. Zato sva se pridružila angleško govoreči občini, čeprav sva takrat imela že več kot 70 let. Ker imam kot član francoskega podružničnega odbora veliko odgovornosti, sem težko našel čas za učenje drugega jezika. Toda z Angele sva si pomagala. Zdaj sva stara že več kot 80 let in se na shode še naprej pripravljava tako v angleščini kot francoščini. Trudiva se tudi, da čim več sodelujeva na shodih in v oznanjevanju z občino. Jehova naju je za učenje angleščine blagoslovil.

Enega takšnih blagoslovov sva dobila leta 2017, ko sva lahko obiskala Šolo za člane podružničnih odborov in njihove žene, ki je potekala v Watchtowerjevem izobraževalnem središču v Pattersonu v zvezni državi New York.

Jehova je res Veliki poučevalec. (Iza. 30:20) Zato ni presenetljivo, da vsi, starejši in mlajši, dobimo najboljše izobraževanje. (5. Mojz. 4:5–8) Spoznal sem, da mladi, ki poslušajo Jehova in izkušene brate in sestre, lepo duhovno napredujejo in so v življenju uspešni. V Pregovorih 9:9 piše: »Pouči modrega, in bo še modrejši. Pouči pravičnega, in si bo pridobil še več znanja.«

Včasih se še vedno spomnim, kaj se je zgodilo tisto temno in strašljivo noč v gorovju v Alžiriji pred kakimi 60 leti. Takrat se nisem zavedal, kakšno lepo življenje me čaka. Od drugih sem se ogromno naučil! Jehova je meni in Angele dal zares bogato življenje. Zato sva odločena, da se ne bova nikoli nehala učiti od najinega nebeškega Očeta ter od modrih in izkušenih sovernikov, ki ga ljubijo.