1. Zakaj smo lahko veseli in počaščeni, da smo Jehovove priče?

RES smo veseli in počaščeni, da smo lahko Jehovove priče. Nosimo Božje ime in dokazujemo, da smo priče za Boga, s tem da oznanjujemo in pridobivamo učence. Veseli smo, ko pomagamo tistim, ki so »prav naravnani za dosego večnega življenja«, da začnejo verovati. (Apd. 13:48) Imamo iste občutke kot Jezus, ki je bil »poln veselja in svetega duha«, ko so mu učenci pripovedovali o lepih izkušnjah z oznanjevanja. (Luk. 10:1, 17, 21)

2. Kako pokažemo, da na oznanjevanje gledamo resno?

² Oznanjevanje jemljemo resno. Apostol Pavel je svetoval Timoteju: »Vedno pazi nase in na svoje poučevanje.« In dodal: »Če boš namreč delal tako, boš rešil sebe in tiste, ki te poslušajo.« (1. Tim. 4:16) Z oznanjevanjem torej rešujemo življenja. Vedno pazimo nase, ker smo podložniki Božjega kraljestva. Želimo živeti tako, da slavimo Jehova in da je to v skladu z dobro novico, ki jo oznanjujemo. (Fil. 1:27) Na svoje poučevanje pazimo tako, da se dobro pripravimo za oznanjevanje in da pred oznanjevanjem Jehova prosimo za blagoslov.

3. Kako se morda ljudje odzovejo na sporočilo o Kraljestvu? Povej primer.

³ Tudi če se zelo trudimo, se morda večina ljudi na našem področju ne odzove na dobro novico o Kraljestvu. Razmislimo o izkušnji brata Georga Lindala, ki je po vsej Islandiji oznanjeval med letoma 1929 in 1947. Razdelil je na desettisoče publikacij, vendar ni nihče sprejel resnice.  Napisal je: »Nekateri nasprotujejo resnici, večina pa je brezbrižna.« Tudi ko so kot pomoč prišli diplomanti šole Gilead, je minilo še devet let, preden so se nekateri Islandci posvetili Jehovu in krstili. *

4. Kako se morda počutimo, ko se ljudje ne zanimajo za dobro novico?

⁴ Ko se ljudje ne zanimajo za resnico, smo razočarani. Morda se počutimo tako kot apostol Pavel. V srcu je občutil »veliko žalost in nenehno bolečino«, ker večina Judov ni sprejela Jezusa kot obljubljenega Mesija. (Rim. 9:1–3) Kaj, če kljub trudu in molitvam tvoj svetopisemski učenec ne napreduje in moraš prekiniti tečaj? Kaj pa, če še nisi nikomur pomagal do krsta? Ali bi se moral počutiti krivega in misliti, da Jehova ne blagoslavlja tvojega oznanjevanja? V tem članku bomo odgovorili na dve vprašanji: 1. Na podlagi česa je naše oznanjevanje uspešno? 2. Katera realna pričakovanja naj bi imeli?

5. Zakaj se morda to, kar delamo za Jehova, ne izide vedno tako, kot želimo?

⁵ V Svetem pismu za človeka, ki izpolnjuje Božjo voljo, piše: »V vsem, kar dela, bo uspešen.« (Ps. 1:3) Vendar to ne pomeni, da se bo vse, kar delamo za Jehova, izteklo tako, kot želimo. Zaradi naše nepopolnosti in nepopolnosti drugih je človeško življenje polno težav. (Job 14:1) Poleg tega nam morda nasprotniki včasih preprečijo, da bi javno oznanjevali. (1. Kor. 16:9; 1. Tes. 2:18) Po čem torej Jehova meri naš uspeh? Razmislimo o nekaterih svetopisemskih načelih, ki nam pomagajo odgovoriti na to vprašanje.

6. Po čem Jehova meri uspeh našega dela?

⁶ Jehova je pozoren na naš trud in vztrajnost. Naše delo je v Jehovovih očeh uspešno, če ga opravimo marljivo in z ljubeznijo, ne glede na to, kako se odzovejo drugi. Pavel je napisal: »Bog ni nepravičen, da bi pozabil vaše delo in ljubezen, ki ste jo pokazali do njegovega imena, s tem da ste pomagali svetim in jim še vedno pomagate.« (Heb. 6:10) Jehova se spominja našega truda in ljubezni, tudi če ni pozitivnih rezultatov. Zato tudi zate velja to, kar je Pavel rekel Korinčanom. Tvoj trud »v Gospodu ni zaman« ne glede na to, ali se stvari izidejo tako, kot si upal. (1. Kor. 15:58)

7. Kaj se lahko naučimo iz tega, kar je apostol Pavel rekel glede svojega oznanjevanja?

⁷ Apostol Pavel je bil izjemen misijonar. V več mestih je ustanovil občine.  Toda ko so ga nekateri kritizirali, da ni dober učitelj, in trdili, da so boljši od njega, ni poudarjal tega, koliko ljudem je pomagal postati kristjani. Njihove izjave je zavrnil z besedami: »Naprezal sem se mnogo bolj.« (2. Kor. 11:23) Podobno kot Pavel si moramo zapomniti, da Jehova najbolj ceni naš trud in vztrajnost.

8. Kaj bi glede našega oznanjevanja morali imeti v mislih?

⁸ Jehova se veseli našega oznanjevanja. Jezus je poslal 70 učencev, da oznanjujejo sporočilo o Kraljestvu, in na koncu so se »veseli vrnili«. Zakaj so bili veseli? Rekli so: »Še demoni se nam podrejajo, ko uporabljamo tvoje ime.« Vendar je Jezus z naslednjimi besedami popravil njihovo razmišljanje: »Ne veselite [se] tega, da so vam duhovi podrejeni, ampak se veselite tega, da so vaša imena zapisana v nebesih.« (Luk. 10:17–20) Vedel je, da na oznanjevanju ne bodo vedno imeli takšnih izjemnih doživetij. Pravzaprav niti ne vemo, koliko teh, ki so sprva prisluhnili učencem, je postalo kristjanov. Učenci naj se ne bi veselili samo svojih dosežkov, ampak, kar je še pomembnejše, tega, da je Jehova zadovoljen z njihovim trudom.

9. Kako bomo glede na Galačanom 6:7–9 nagrajeni, če vztrajamo v oznanjevanju?

⁹ Če vztrajamo v oznanjevanju, bomo nagrajeni z večnim življenjem. Ko iz vsega srca sejemo in gojimo seme resnice, tudi sejemo »v prid duhu«, s tem da dovolimo Božjemu svetemu duhu, da neovirano deluje v našem življenju. Vse dokler ne odnehamo oziroma se ne utrudimo, nam Jehova zagotavlja, da bomo prejeli večno življenje ne glede na to, ali smo komu pomagali, da se posveti Bogu. (Beri Galačanom 6:7–9.)

10. Od česa je odvisen odziv ljudi, ki jim oznanjujemo?

¹⁰ Odziv ljudi je odvisen predvsem od tega, kaj imajo v srcu. Jezus je to pojasnil v svoji ponazoritvi o sejalcu, ki vrže seme na različne vrste zemlje, od katerih je samo ena rodovitna. (Luk. 8:5–8) Rekel je, da različne vrste zemlje predstavljajo ljudi, ki se različno odzovejo na »Božjo besedo«. (Luk. 8:11–15) Podobno kot v ponazoritvi o sejalcu nimamo vpliva na to, kako se bodo ljudje odzvali, ker je to odvisno od tega, kaj imajo v srcu. Naša odgovornost je, da še naprej sejemo seme oziroma oznanjujemo sporočilo o Kraljestvu. Apostol Pavel je rekel, da »bo vsak dobil svojo nagrado, skladno s svojim prizadevanjem«, ne pa skladno z rezultati svojega prizadevanja. (1. Kor. 3:8)

11. Zakaj je bil Noe uspešen oznanjevalec pravičnosti? (Glej sliko na naslovnici.)

¹¹ V zgodovini so mnogi Jehovovi služabniki oznanjevali ljudem, ki niso želeli poslušati. Noe je bil verjetno desetletja »oznanjevalec pravičnosti«. (2. Pet. 2:5) Prav gotovo je upal, da se bodo drugi pozitivno odzvali na njegovo oznanjevanje, vendar Jehova ni rekel, da se bo to zgodilo. Ko mu je naročil, naj zgradi barko, mu je rekel: »Pojdi v barko, ti in s teboj tudi tvoji sinovi, tvoja žena in žene tvojih sinov.« (1. Mojz. 6:18) Noe se je morda tudi glede na velikost  barke, ki naj bi jo zgradil, zavedal, da se bo bolj malo ljudi odzvalo na njegovo oznanjevanje. (1. Mojz. 6:15) In res, v tistem nasilnem svetu ga ni nihče poslušal. (1. Mojz. 7:7) Ali je Jehova menil, da Noe ni bil uspešen? Ne. V Jehovovih očeh je bil uspešen oznanjevalec, ker je zvesto naredil vse, kar ga je prosil. (1. Mojz. 6:22)

12. Kako je prerok Jeremija našel veselje v oznanjevanju kljub ravnodušnosti in nasprotovanju?

¹² Tudi prerok Jeremija je desetletja oznanjeval kljub ravnodušnosti in nasprotovanju. Ker so se mu posmehovali in se norčevali iz njega, je postal tako potrt, da je želel odnehati. (Jer. 20:8, 9) Vendar tega ni naredil. Kaj mu je pomagalo premagati negativne misli in najti veselje v oznanjevanju? Osredotočil se je na dve pomembni dejstvi. Prvič, Božje sporočilo, ki ga je razglašal, je govorilo o »prihodnosti in upanju«. (Jer. 29:11) Drugič, nosil je Jehovovo ime. (Jer. 15:16) Tudi mi razglašamo sporočilo o upanju in kot Jehovove priče nosimo Božje ime. Če se osredotočimo na ti pomembni dejstvi, smo lahko veseli ne glede na to, kako se ljudje odzovejo.

13. Kaj se naučimo iz Jezusove ponazoritve, zapisane v Marku 4:26–29?

¹³ Duhovna rast poteka postopoma. Jezus je to poudaril v svoji ponazoritvi o sejalcu, ki spi. (Beri Marko 4:26–29.) Rezultati sejalčevega truda pridejo postopoma in nanje v veliki meri nima vpliva. Tudi mi morda ne vidimo takoj rezultatov, ko pridobivamo učence, ker rast poteka postopoma in po fazah. Sejalec prav tako ne more pospešiti rasti svojega pridelka. Enako tudi mi ne moremo prisiliti svetopisemskih učencev, da napredujejo tako hitro, kot bi mi želeli. Zato ne postanimo potrti oziroma ne odnehajmo, če napredujejo počasneje, kot smo pričakovali. Pridobivanje učencev podobno kot kmetovanje zahteva potrpežljivost. (Jak. 5:7, 8)

14. Kako primer pokaže, da rezultati našega oznanjevanja morda pridejo postopoma?

¹⁴ Na nekaterih področjih rezultati našega oznanjevanja morda postanejo očitni šele čez leta. Razmislimo o Gladys in Ruby Allen, telesnih sestrah, ki sta bili leta 1959 kot redni pionirki dodeljeni v neko mesto v kanadski provinci Quebec. * Zaradi pritiskov okolice in vpliva katoliške cerkve ljudje niso bili pripravljeni prisluhniti sporočilu o Kraljestvu. Gladys se je spominjala: »Dve leti sva vsak dan hodili od vrat do vrat po osem ur, ne da bi kdor koli z nama kaj spregovoril! Ljudje so enostavno prišli k vratom in spustili žaluzije. Vendar nisva odnehali.« Čez čas so se ljudje spremenili in področje je postalo bolj produktivno. V tem mestu so sedaj tri občine. (Iza. 60:22)

15. Kaj se iz 1. Korinčanom 3:6, 7 naučimo o pridobivanju učencev?

¹⁵ Pridobivanje učencev je skupinsko delo. Rečeno je bilo, da je potrebna cela občina, da se nekomu pomaga do krsta. (Beri 1. Korinčanom 3:6, 7.) Oznanjevalec na primer posamezniku pusti zloženko ali revijo. Nato ugotovi, da mu čas ne dopušča, da bi opravil  ponovni obisk, zato prosi drugega oznanjevalca, da to naredi. Ta oznanjevalec začne svetopisemski tečaj. Nanj povabi številne brate in sestre in vsak spodbudi učenca na svoj način. Vsak oznanjevalec, ki pride v stik z učencem, pomaga zalivati seme resnice. Tako se, kot je rekel Jezus, sejalec in žanjec skupaj veselita ob duhovni žetvi. (Jan. 4:35–38)

16. Zakaj lahko najdeš veselje v oznanjevanju, tudi če si slabega zdravja ali ti pešajo moči?

¹⁶ Kaj, če ne moreš več toliko oznanjevati, ker si slabega zdravja ali ti pešajo moči? Še vedno si lahko vesel svoje vloge pri žetvi. Razmisli, kaj je storil kralj David, ko so on in njegovi možje rešili svoje družine in imetje pred Amalečani. Dvesto mož je bilo preutrujenih za boj, zato so ostali pri prtljagi in jo stražili. Po zmagi v bitki je David naročil, naj se plen razdeli vsem enako. (1. Sam. 30:21–25) Podobno je danes pri pridobivanju učencev. Vsak, ki se trudi po svojih najboljših močeh, se lahko enako kot drugi veseli, ko nov učenec spozna Jehova in se krsti.

17. Za kaj naj bi bili hvaležni Jehovu?

¹⁷ Hvaležni smo Jehovu, ker tako ljubeče gleda na to, kar lahko naredimo zanj. Ve, da ne moremo vplivati, kako se bodo ljudje odzvali na naše sporočilo. Kljub temu opazi naše prizadevanje in dober motiv ter nas za to nagradi. Prav tako nas uči, kako lahko najdemo veselje pri svoji vlogi, ki jo imamo v veliki žetvi. (Jan. 14:12) Lahko smo prepričani, da nas bo Bog odobraval, če le ne bomo odnehali.