Rodil sem se leta 1941 v skromni družini v Parizu. Rad sem se učil, zato si samo predstavljajte, kako razočaran sem bil, ko sem pri desetih letih zbolel za tuberkulozo in nisem mogel več obiskovati šole. Zdravniki so predlagali, naj čim več ležim, da ne bi obremenjeval pljuč. Zato sem več mesecev bral neki slovar in poslušal radio univerze Sorbona v Parizu. Ko mi je zdravnik končno rekel, da sem zdrav in da se lahko vrnem v šolo, sem bil presrečen. Rekel sem si: »To, kar delajo zdravniki, je čudovito!« Od takrat naprej sem sanjal, da bom zdravil ljudi. Vsakič, ko me je oče vprašal, kaj želim postati v življenju, je bil moj odgovor isti: »Hočem biti zdravnik.« Tako je medicina postala moja prva ljubezen.

Kot družina smo bili katoličani. Vendar o Bogu nisem vedel veliko in sem imel številna neodgovorjena vprašanja. Šele ko sem na univerzi začel študirati medicino, sem se prepričal, da je bilo življenje ustvarjeno.

Spomnim se, ko sem prvič pod mikroskopom opazoval celice tulipana. Name je naredilo vtis, kako so se sestavine celic odzvale na vroče in hladno. Opazoval sem tudi, kako se je citoplazma (snov znotraj celice) skrčila, ko je bila izpostavljena soli, in razširila, ko je bila dana v čisto vodo. Te in neštete druge reakcije omogočajo organizmom, da se prilagodijo spremembam v okolju. Ko sem opazoval neverjetno kompleksnost vsake celice, mi je bilo jasno, da življenje ni nastalo po naključju.

V drugem letniku študija medicine sem videl še več dokazov, da Bog obstaja. Pri  urah anatomije smo spoznali, kako nam struktura podlakti omogoča, da krčimo in stegujemo prste. To, kako so razporejene mišice, vezi in kite, je inženirsko čudo. Izvedel sem na primer, da se kite, s katerimi je ena od mišic podlakti pritrjena na drugo kost vsakega prsta razen palca, razcepijo. Tako nastane nekakšen most, pod katerim se lahko premika druga kita, ki gre do konice prsta. Močna tkiva skrbijo tudi za to, da so kite tesno ob kosteh prstov. Brez tega bi kite v prstih izstopale kot napeta tetiva na loku. Jasno sem lahko videl, da je človeško telo naredil Nekdo, ki je zelo inteligenten.

Tistega, ki je oblikoval življenje, sem začel še bolj občudovati, ko sem preučeval proces rojstva. Izvedel sem, da zdrav plod pred rojstvom dobiva kisik od svoje matere po popkovini. Takrat njegove alveole oziroma pljučni mešički še niso napolnjeni z zrakom. Ko se približuje čas rojstva, se mešički obdajo s tekočino, ki se imenuje surfaktant. Po rojstvu izjemen niz dogodkov pripelje do tega, da novorojenček prvič zadiha. Luknja v njegovem srcu se zapre, zaradi česar začne kri teči v pljuča. V tem ključnem trenutku surfaktant prepreči, da bi se mešički zlepili, ko se hitro polnijo z zrakom. Novorojenček takoj lahko diha sam.

Želel sem spoznati Tistega, ki je ustvaril takšne čudovite stvari, zato sem začel resno brati Sveto pismo. Presenečen sem bil nad zakoni glede higiene, ki jih je Bog dal Izraelcem že pred več kot 3000 leti. Naročil jim je, naj zakopljejo svoje iztrebke, se redno umivajo z vodo in dajo v karanteno vsakega, ki kaže znake nalezljive bolezni. (3. Mojz. 13:50; 15:11; 5. Mojz. 23:13) Iz Svetega pisma se vidi razumevanje tega, kako se širijo bolezni, do česar so znanstveniki prišli šele v zadnjih 150 letih. Izvedel sem tudi, da so zakoni glede spolne higiene v 3. Mojzesovi knjigi prispevali k temu, da je bil narod na splošno zdrav. (3. Mojz. 12:1–6; 15:16–24) Sklenil sem, da je Stvarnik dal te zakone Izraelcem v njihovo dobro in da je blagoslavljal tiste, ki so ubogali njegove zapovedi. Postal sem prepričan, da je Sveto pismo navdihnjeno od Boga, vendar takrat še nisem poznal imena tega Boga.

Med študijem medicine sem spoznal mlado Lydie in se zaljubil vanjo. Leta 1965, ko sem bil na polovici študija, sva se poročila. Leta 1971 sva že imela tri od najinih šestih otrok. Lydie me je čudovito podpirala tako v družini kot pri mojem poklicu.

Tri leta sem delal v bolnišnici, nato pa sem odprl svojo kliniko. Kmalu zatem sta prišla na zdravljenje neka zakonca – pacienta, ki sem ju omenil v uvodu. Možu sem ravno hotel napisati recept, ko mi je njegova žena rekla: »Doktor, prosim, naj zdravilo ne vsebuje nobene krvi.« Presenečeno sem vprašal: »Res? Zakaj pa?« Odgovorila je:  »Sva Jehovovi priči.« Še nikoli nisem slišal za Jehovove priče ali njihovo stališče glede krvi. Žena je vzela Sveto pismo in mi iz njega pokazala, zakaj ne sprejemata krvi. (Apd. 15:28, 29) Nato sta mi pojasnila, kaj vse bo doseglo Božje kraljestvo – odpravilo bo trpljenje, bolezni in smrt. (Raz. 21:3, 4) »To, kar mi govorita, so moje otroške sanje!« sem vzkliknil. »Zdravnik sem postal, da bi ljudem lajšal trpljenje.« Bil sem tako navdušen, da smo se pogovarjali kakšno uro in pol. Ko sta zakonca odšla, nisem več želel biti katoličan. Poleg tega sem izvedel, da ima Stvarnik, ki sem ga tako občudoval, ime – Jehova.

S tema zakoncema sem se na kliniki srečal še trikrat in vsakič smo se pogovarjali več kot eno uro. Povabil sem ju k sebi domov, da bi se lahko še več pogovarjali o Svetem pismu. Čeprav se je Lydie pridružila preučevanju Svetega pisma, ni želela sprejeti, da so nekatere katoliške doktrine, ki sva jih bila naučena, napačne. Zato sem na dom povabil nekega župnika. O cerkvenih naukih smo debatirali pozno v noč in pri tem uporabljali samó Sveto pismo. Ta pogovor je Lydie prepričal, da Jehovove priče učijo resnico. Najina ljubezen do Jehova je vse bolj rasla in leta 1974 sva se krstila.

To, kar sem spoznal o Božjem namenu za človeštvo, je močno vplivalo na moje prioritete v življenju. Služenje Jehovu je za naju z Lydie postalo najpomembnejše. Odločena sva bila, da bova otroke vzgajala po svetopisemskih merilih. Učila sva jih, naj ljubijo Boga in bližnjega. Tako smo bili kot družina še bolj povezani. (Mat. 22:37–39)

Z Lydie se pogosto nasmejiva, ko razmišljava o tem, kako so se najini otroci zavedali, da sva kot starša enotna. Vedeli so, da je Jezusova zapoved »Naj vaš ‚da‘ pomeni da in vaš ‚ne‘ naj pomeni ne« v naši družini pravilo. (Mat. 5:37) Ko je bila na primer najina najstarejša hčerka stara 17 let, ji Lydie ni dovolila, da bi šla ven s skupino mladih. Nekdo iz skupine ji je rekel: »Če ti mama ne dovoli, vprašaj očeta!« Ampak najina hčerka je odgovorila: »Nima smisla. Vedno se v vsem strinjata.« Najinih šest otrok je res lahko videlo, da enotno upoštevava svetopisemska načela. Hvaležna sva  Jehovu, da danes veliko članov naše razširjene družine služi Jehovu.

Čeprav je resnica spremenila moje prioritete v življenju, sem želel s svojim znanjem medicine koristiti Božjemu ljudstvu. Zato sem se prostovoljno javil, da bi kot zdravnik pomagal v Betelu v Parizu in kasneje v novem Betelu v mestu Louviers. Zunanji sodelavec Betela sem že skoraj 50 let. V tem času sem spletel nekaj tesnih prijateljstev s člani betelske družine. Nekateri od njih so zdaj stari že več kot 90 let. Nekega dne sem tudi doživel prijetno presenečenje, ko sem srečal nekega novega betelčana. Izvedel sem, da sem pred kakšnimi 20 leti pomagal pri njegovem porodu.

Z leti je moja ljubezen do Jehova rasla, ko sem opazoval, kako po svoji organizaciji vodi in ščiti svoje ljudstvo. Na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja je Vodstveni organ v Združenih državah uvedel program, ki bi izboljšal komunikacijo med Jehovovimi pričami in medicinskim osebjem.

Nato je leta 1988 Vodstveni organ v Betelu ustanovil nov oddelek – bolnišničnoinformativno službo. Na začetku je ta oddelek nadzoroval odbore za stike z bolnišnicami, ki so bili ustanovljeni povsod po Združenih državah, da bi Pričam pomagali najti ustrezno zdravstveno oskrbo. Ko so bili ti odbori ustanovljeni po vsem svetu, so bili ustanovljeni tudi v Franciji. Navdušen sem nad tem, kako Jehovova organizacija ljubeče podpira bolne brate in sestre, ko potrebujejo pomoč!

Medicina je bila moja prva ljubezen. Toda ko sem razmislil o svojih prioritetah, sem spoznal, da je najpomembnejše duhovno zdravljenje – to, da ljudem pomagaš, da se spravijo z Virom življenja, z Bogom Jehovom. Odkar sem šel v pokoj, z Lydie vsak mesec veliko ur nameniva oznanjevanju dobre novice o Božjem kraljestvu kot redna pionirja. Še vedno, kolikor lahko, sodelujeva pri tem delu, ki rešuje življenja.

Še naprej po svojih najboljših močeh pomagam bolnim. Vendar vem, da tudi najboljši zdravnik ne more odstraniti vsake bolezni ali preprečiti smrti. Zato se že veselim časa, ko ne bo več bolečin, bolezni in smrti. V tem novem svetu, ki se hitro približuje, se bom vso večnost lahko učil o Božjem stvarstvu in o tem, kako čudovito je zasnovano človeško telo. Res je, da so se moje otroške sanje izpolnile samo deloma, ampak prepričan sem, da najboljše šele prihaja!