Med tem letom je organizacija uvedla nekaj sprememb, ki so prispevale k temu, da so bili Preučevalci Biblije bolj enotni. V Stražnem stolpu so začeli izhajati komentarji, ki so pojasnjevali svetopisemske vrstice in so se pregledovali na tedenskih Sestankih za molitev, hvalo in pričevanje. Poleg tega so Preučevalci Biblije začeli izdajati koledarje, na katerih so bile zapisane svetopisemske vrstice, ki so se obravnavale na tedenskih sestankih, in številke pesmi, ki so jih lahko vsak dan zapeli med osebnim preučevanjem ali družinskim čaščenjem.

Preučevalci Biblije so imeli na svojih sestankih tako imenovana »pričevanja«, kar je pomenilo, da so pripovedovali doživetja z oznanjevanja, povedali, za kaj so hvaležni Jehovu, zapeli pesem ali celo izrekli molitev. Eva Barney, ki se je krstila leta 1923, ko je bila stara 15 let, je glede tega povedala naslednje: »Če si želel pričevati, si vstal in rekel nekaj podobnega kot: ‚Želim se zahvaliti Gospodu za vso dobroto, ki mi jo izkazuje.‘« Nekateri so zelo radi sodelovali pri tem. Sestra Barney je še povedala: »Dragi brat Godwin, ki je bil že v letih, se je imel Gospodu zahvaliti za toliko stvari. Ampak ko je njegova žena videla, da brat, ki vodi sestanek, postaja živčen, je svojega moža pocukala za suknjič. Tako je nehal govoriti in se usedel.«

Enkrat na mesec je vsaka občina imela poseben Sestanek za molitev, hvalo in pričevanje. Glede tega sestanka je v angleškem Stražnem stolpu, 1. april 1923, pisalo: »Polovica sestanka naj bi bila posvečena pripovedovanju doživetij z oznanjevanja in spodbujanju sooznanjevalcev. [...] Prepričani smo, da bodo ti spodbudni sestanki brate in sestre še bolj zbližali.«

Charlesu Martinu, 19-letnemu oznanjevalcu iz Vancouvra v Kanadi, so ti sestanki zelo koristili. Kasneje je povedal: »Na teh sestankih sem se naučil, kako oznanjevati od vrat do vrat. Pogosto je kdo povedal kakšno doživetje z oznanjevanja. In to mi je dalo ideje, kaj naj rečem pri vratih in kako naj odgovorim na različne ugovore.«

K enotnosti organizacije so prispevali tudi tako imenovani »dnevi za oznanjevanje«. V angleškem Stražnem stolpu, 1. april 1923, je bilo objavljeno: »Da bi vsi enotno sodelovali [...], je torek, 1. maj 1923, določen kot dan za oznanjevanje. Od tega datuma naprej bo vsak prvi torek v mesecu dan za oznanjevanje. [...] Vsak oznanjevalec v občini bi moral ta dan izkoristiti za oznanjevanje.«

Pri tem delu so sodelovali tudi mladi. Hazel Burford, ki je bila takrat stara komaj 16 let, je povedala: »V Biltenu a so bili objavljeni nekakšni vzorčni pogovori, ki smo se jih naučili na pamet. V vseh teh dejavnostih sva z dedkom goreče sodelovala.« Toda vsi niso bili navdušeni nad tem, da tako mlada sestra oznanjuje. Rekla je: »Neki dragi starejši brat je bil močno proti temu, da se pogovarjam z ljudmi. Takrat nekateri še niso razumeli, da morajo vsi Preučevalci Biblije, tudi ‚fantje in dekleta‘, sodelovati pri hvaljenju našega velikega Stvarnika.« (Ps. 148:12, 13) Ampak sestra Burford se ni vdala. Kasneje je obiskala drugi razred šole Gilead in služila kot misijonarka v Panami. Čez čas so bratje, ki so nasprotovali temu, da mladi oznanjujejo, spremenili svoj odnos do tega.

K enotnosti so prispevala tudi zborovanja. Na številnih od teh zborovanj je bil najmanj en dan posvečen oznanjevanju. Eno takšnih je bilo v Winnipegu v Kanadi. Vsi obiskovalci zborovanja so bili povabljeni, da 31. marca sodelujejo pri »Posebnem bombardiranju Winnipega«. Takšni dnevi za oznanjevanje so dali pospešek nadaljnji rasti. V tem mestu je bilo avgusta organizirano še eno zborovanje. In zadnji dan, 5. avgusta, je bilo navzočih približno 7000 ljudi. To je bilo do takrat najvišje število obiskovalcev katerega koli našega zborovanja v Kanadi.

Najpomembnejše zborovanje Jehovovega ljudstva leta 1923 je potekalo od 18. do 26. avgusta v Los Angelesu. V tednih pred  zborovanjem so časopisi napovedovali ta dogodek, Preučevalci Biblije pa so razdelili več kot 500.000 vabil. Plakati, ki so obveščali o prihajajočem zborovanju, so bili pritrjeni na tramvaje in osebna vozila.

Brat Rutherford je v soboto, 25. avgusta, imel govor z naslovom »Ovce in kozli«. V govoru je jasno povedal, da so ovce tisti, ki so v srcu pripravljeni sprejeti resnico in bodo živeli v raju na zemlji. Na zborovanju je objavil tudi resolucijo z naslovom »Svarilo«. Z njo so ožigosali tako imenovano krščanstvo in iskrene ljudi pozvali, naj zapustijo »Babilon Veliki«. (Raz. 18:2, 4) Kasneje so goreči Preučevalci Biblije po vsem svetu razdelili na milijone natisnjenih izvodov te resolucije.

Zadnji dan zborovanja je več kot 30.000 navzočih prisluhnilo javnemu govoru brata Rutherforda z naslovom »Vsi narodi korakajo proti harmagedonu, ampak milijoni sedaj živečih ne bodo nikoli umrli«. Preučevalci Biblije so pričakovali naval obiskovalcev, zato so najeli pred kratkim zgrajeni stadion Los Angeles Coliseum. Stadion je bil opremljen s sistemom za ozvočenje, kar je bila takrat novost. Bratje so ta sistem uporabili in tako je lahko vsak dobro slišal program po zvočnikih. Še veliko drugih pa je program spremljalo po radiu.

Leta 1923 se je oznanjevanje še bolj razširilo v Afriki, Evropi, Indiji in Južni Ameriki. V Indiji je brat Adavimannathu Joseph, ki je bil poročen in je imel šest otrok, skrbel, da je bila literatura na voljo v hindijščini, tamilščini, teluščini in urduju.

V Sierri Leone se je potrebovalo več oznanjevalcev, zato sta Preučevalca Biblije Alfred Joseph in Leonard Blackman pisala svetovnemu sedežu v New Yorku in prosila za pomoč. Njuna prošnja je bila uslišana 14. aprila 1923. »Nekega poznega sobotnega večera sem prejel nepričakovan telefonski klic,« je povedal Alfred. Z druge strani slušalke je nekdo z gromkim glasom vprašal: »Si ti tisti, ki je pisal družbi Watch Tower Society in prosil za oznanjevalce?« »Ja,« je odvrnil Alfred. »No, poslali so mene.« Bil je William Brown. Tisti dan je prispel s Karibskega otočja z ženo Antonio in njunima hčerkicama Louise in Lucy. Kmalu so se lahko spoznali v živo.

 Alfred je rekel: »Z Leonardom sva naslednje jutro ravno imela skupno tedensko preučevanje Biblije, ko se je na najinih vratih pojavila impozantna postava. Bil je brat Brown. Za resnico je bil tako goreč, da je želel imeti javni govor že takoj naslednji dan.« V manj kot enem mesecu je razdelil vse publikacije, ki jih je prinesel s sabo. Nedolgo zatem je prejel še 5000 knjig in kmalu je potreboval novo zalogo. Ampak brat Brown ni bil znan kot prodajalec knjig. Vse svoje življenje je goreče služil Jehovu in v svojih govorih se je nenehno skliceval na Sveto pismo, zato se ga je prijel vzdevek Biblija Brown.

V Nemčiji so se bratje odločili, da je treba najti nove prostore za podružnico, saj so bili obstoječi prostori v Barmenu premajhni. Slišali so tudi, da obstaja nevarnost, da v mesto vdre vojska iz sosednje Francije. V Magdeburgu so našli ogromne prostore, ki so bili videti kot naročeni za tiskarno. Bratje so 19. junija spakirali še zadnje tiskarske stroje in drugo opremo in se preselili v novi Betel v Magdeburgu. Dan po tem, ko je bil svetovni sedež obveščen, da se je selitev končala, so časopisi poročali, da je Francija zavzela Barmen. Bratje so se zahvalili Jehovu, da jim je pomagal in jih zaščitil.

V Braziliji je brat George Young, ki je veliko prepotoval, ko je oznanjal dobro novico, odprl novo podružnico in začel izdajati Stražni stolp v portugalščini. V samo nekaj mesecih je razdelil več kot 7000 publikacij. Njegov prihod je veliko pomenil sestri Sarah Ferguson. Že vse od leta 1899 je brala Stražni stolp, ampak nikoli ni imela priložnosti, da bi svojo posvetitev simbolizirala s krstom v vodi. Čez nekaj mesecev so lahko ona in njeni štirje otroci končno naredili ta pomembni korak.

V angleškem Stražnem stolpu, 15. december 1923, je bilo opisano, kako so spremembe glede shodov, oznanjevanja in zborovanj vplivale na Preučevalce Biblije. Pisalo je: »Več kot očitno je, da so občine [...] v dobrem duhovnem stanju. [...] Nadenimo si našo bojno opremo in v prihajajočem letu še naprej goreče in veselo služimo Jehovu.«

Preučevalce Biblije je čakalo razburljivo leto. Na otoku Staten Island, nedaleč od svetovnega sedeža v Brooklynu, so bratje iz Betela več mesecev na neki parceli gradili. Z gradbenimi deli so končali na začetku leta 1924. Novozgrajeni objekt je pripomogel k temu, da se je bratovščina še bolj povezala in da se je dobra novica širila na prav poseben način.