V 1980 letih so družbeni, politični in gospodarski problemi zanetili nemire po vsej Zahodni Afriki. Ko je vojna divjala v sosednji Liberiji, so mnogi zbežali v Sierro Leone. Podružnica je uredila, da so se Priče, ki so bili begunci, lahko nastanili po domovih in kraljestvenih dvoranah. Tam so bratje in sestre zanje dobro poskrbeli.

To so bili za begunce težki časi, vendar je bilo tudi nekaj smešnih prigod. Isolde Lorenz, dolgoletni misijonar, pripoveduje: »Nekemu dečku je njegov oče naročil, naj gre do ognjišča sredi vrta zadaj za kraljestveno dvorano, ki je bila na zemljišču podružnice, in tam pogreje nekaj hrane. Ko se je deček vrnil, je očetu rekel, da s hrano ne bo nič. Oče ga je vprašal zakaj. ‚Ker me je danes Jehova rešil iz levjega žrela!‘ je vzkliknil deček. Kaj se je zgodilo? Deček je na poti nazaj s hrano v rokah srečal velikega, toda krotkega nemškega ovčarja Loba, ki je bil last podružnice. Deček se je na smrt zbal za svoje življenje. Da bi psa odvrnil od sebe, je karseda daleč iztegnil roke, v katerih je držal pladenj s hrano. Lobo je to seveda razumel kot vabilo na pojedino in si je z veseljem postregel!«

Oboroženi spopad v Liberiji se je 23. marca 1991 razširil čez mejo v Sierro Leone, s čimer se je pričela 11-letna državljanska vojna. Uporniška skupina, imenovana Revolucionarna združena fronta (RZF), je hitro napadla mesti Kailahun in Koindu, zaradi česar je večina  prebivalcev zbežala v Gvinejo. Med begunci je bilo približno 120 bratov in sester. Drugi Priče, ki so bili begunci iz Liberije, so se še pred prihodom upornikov zatekli v Sierro Leone.

»Več mesecev so v Betel v Freetownu prihajale skupine izmučenih, oslabelih in lačnih bratov in sester,« pravi Billie Cowan, takratni koordinator podružničnega odbora. »Številni so bili priča nepopisnim grozodejstvom in da ne bi od izstradanosti umrli, so uživali divjerasle rastline. Nemudoma smo jim dali hrano in oblačila ter poskrbeli tudi za tiste, ki so jih spremljali, namreč sorodnike in ljudi, ki so se zanimali za resnico. Tamkajšnji bratje in sestre so beguncem odprli tako svoje srce kot tudi dom. Priče, ki so bili begunci, so takoj pričeli oznanjevati in tako pomagati občinam. Skoraj vsi so se čez čas odselili, toda ko so bili tukaj, so nas zelo okrepili!«

Podružnični urad je Pričam v begunskih taboriščih v južni Gvineji poslal hrano, zdravila, gradbeni material, orodja in kuhinjske potrebščine. K pošiljki je spadalo tudi veliko podarjenih oblačil iz Francije. »Moji otroci so plesali, peli in hvalili Jehova,« je napisal neki oče in dodal: »Dobili so nova oblačila za shode!« Nekateri bratje in sestre so rekli, da niso bili še nikoli lepše oblečeni!

Toda begunci niso potrebovali le gmotne pomoči. Jezus je dejal: »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak tudi od vsake besede, ki prihaja iz Jehovovih ust.« (Mat. 4:4) Zato je podružnični urad na prizadeto področje  poslal biblijsko literaturo ter organiziral redne zbore in zborovanja. Poleg tega so bili tja poslani tudi pionirji in potujoči nadzorniki.

Okrajni nadzornik André Baart je med svojim obiskom gvinejskega mesta Koundou prišel v stik z nekim uslužbencem v taborišču. Ta ga je povabil, naj za tamkajšnje begunce pripravi biblijski govor. André je govoril o temi »Zatecimo se k Jehovu«, temelječi na 18. psalmu. Prisluhnilo mu je kakih 50 posameznikov. Na koncu je neka starejša ženska vstala in rekla: »Zelo ste nas osrečili. Riž ne more rešiti naših težav, toda Sveto pismo nam pokaže, kako lahko zaupamo Bogu. Iz dna srca se vam zahvaljujemo, ker ste nam prinesli tolažbo in upanje.«

Ko sta bila v gvinejsko mesto Guékédou dodeljena William in Claudia Slaughter, je občina s preko 100 begunci kar prekipevala od duha. (Rim. 12:11) »Številni mladi moški so se potegovali za prednosti v občini,« pravi William, in dodaja: »Če kdo ni mogel imeti dodeljene naloge v Teokratični strežbeni šoli, se je za nadomeščanje prostovoljno javilo med 10 in 15 mladih bratov. Na področju so vneto oznanjevale velike skupine Prič. Nekateri od teh gorečih mladih bratov so kasneje postali posebni pionirji in potujoči nadzorniki.«

Bratje v Freetownu so kmalu po izbruhu državljanske vojne kupili malo več kot pol hektarja veliko zemljišče na cesti Wilkinson 133, nekaj sto metrov oddaljeno od podružničnega urada. »Tam smo hoteli zgraditi nov Betel, ampak skrbelo nas je zaradi vojne,« pravi Alfred  Gunn. »Ravno takrat je bil pri nas na obisku Lloyd Barry iz Vodstvenega organa, zato smo se z njim pogovorili o naših skrbeh. Odvrnil je: ‚Če bi vojnam dopustili, da nas ovirajo, ne bi nikoli ničesar naredili!‘ S temi spodbudnimi besedami nam je vlil pogum, da smo šli naprej.«

Pri projektu je sodelovalo na stotine bratov in sester, med njimi čez 50 prostovoljcev iz 12 držav in številni soverniki iz krajevnih občin. Gradnja se je pričela maja 1991. »Mimoidoči so bili osupli nad tem, kako kakovostni zidaki so se izdelovali na gradbišču. Zgradba z jeklenim ogrodjem se je zelo razlikovala od okoliških stavb,« pravi Tom Ball, nadzornik gradnje. »Toda ljudje so bili še bolj osupli nad tem, kako belci iz tujine enotno in veselo sodelujejo na istem projektu s temnopoltimi domačini.«

Devetnajstega aprila 1997 se je mednarodna skupina Prič veselega srca zbrala na posvetitvi novih podružničnih prostorov. Mesec dni kasneje, po petih letih grozovitih bojev na podeželju, je RZF napadla Freetown.

Skozi mesto je divjalo na tisoče pripadnikov RZF z razmršenimi lasmi in rdečim trakom okoli glave. Plenili so, posiljevali in pobijali. »Razmere so bile izredno napete,« se spominja Alfred Gunn. »Večina misijonarjev iz tujine je bila na hitro evakuirana. Zadnji smo odšli Billie in Sandra Cowan, Jimmie in Joyce Holland ter Catherine in jaz.

Z betelčani, ki so bili domačini in so bili pripravljeni ostati, smo molili, nato pa smo pohiteli proti evakuacijskemu mestu. Med potjo nas je ustavilo kakih 20 srh zbujajočih pijanih upornikov. Ko smo jim dali revije in denar, so nas spustili. Z več kot 1000 drugimi evakuiranci  smo se zbrali na zaščiteni kontrolni točki, ki so jo pazili do zob oboroženi ameriški marinci. Tam smo se vkrcali v vojaški helikopter in pristali na ladji ameriške vojne mornarice blizu obale. Neki častnik na ladji nam je pozneje dejal, da tako obsežne evakuacije civilistov, ki jo je vodila ameriška mornarica, ni bilo vse od vietnamske vojne. Naslednjega dne so nas s helikopterjem prepeljali v Conakry v Gvineji. Tam smo ustanovili začasno podružnico.«

Misijonarji so nestrpno pričakovali novice iz Freetowna. Končno je prispelo pismo, v katerem je pisalo: »Sredi vsega tega kaosa še vedno razdeljujemo Kraljestveno vest št. 35, »Ali bodo kdaj vsi ljudje ljubili drug drugega?«. Ljudje se pozitivno odzivajo in preučujemo celo z nekaterimi uporniki. Zato smo se odločili, da bomo oznanjevali v še večji meri.«

Jonathan Mbomah, ki je služil kot okrajni nadzornik, se spominja: »V Freetownu smo organizirali celo dan posebnega zbora. Bil je tako duhovno krepilen, da sem odpotoval še v mesti Bo in Kenema ter tudi tam sodeloval pri programu. Bratje in sestre v teh od vojne razdejanih mestih so bili hvaležni Jehovu za to čudovito duhovno hrano.

Proti koncu leta 1997 smo imeli na državnem stadionu v Freetownu območno zborovanje. Zadnji dan programa so na stadion prišli uporniki in nam ukazali, naj zapustimo prostor. Prosili smo jih, naj nam pustijo ostati do konca programa. Po dolgem razgovoru so popustili in odšli. Zborovanja se je udeležilo čez 1000 ljudi, 27 pa se jih je krstilo. Nekaj bratov in sester se je odpravilo na nevarno pot v Bo ter tam še enkrat prisluhnilo programu. To so bila res čudovita in navdušujoča zborovanja!«