LETA 1997, ko so v Freetownu divjali boji med uporniškimi in vladnimi silami, sem se dal na razpolago, da bom prenašal pošto iz Freetowna v začasni podružnični urad v Conakryju v Gvineji.

Na avtobusni postaji sem skupaj z drugimi vstopil v avtobus. V daljavi smo lahko slišali strele, kar nas je navdajalo s strahom. Med vožnjo po mestnih ulicah je bilo streljanje okoli nas vse hujše. Voznik je obrnil avtobus in krenil po drugi poti. Kmalu zatem nas je ustavilo nekaj oboroženih upornikov in ukazali so nam, naj izstopimo. Zaslišali so nas, nato pa nam pustili oditi. Pozneje nas je ustavila druga skupina vojakov. Ker je eden izmed potnikov poznal njihovega poveljnika, so nas tudi ti izpustili. Na obrobju mesta smo naleteli še na tretjo skupino upornikov. Tudi ti so nas zaslišali, nato pa nam ukazali, naj odidemo. Med potovanjem  proti severu smo prešli še več kontrolnih točk, toda zgodaj zvečer je naše zaprašeno vozilo le prispelo v Conakry.

Na poznejših potovanjih sem prevažal škatle literature, pisarniško opremo, dokumente podružnice in gmotno pomoč. Večinoma sem potoval z avtomobilom in minibusom, reke sem prečkal s kanujem, na poti skozi deževne gozdove pa mi je težko literaturo pomagal nositi nosač.

Nekoč, ko sem na minibusu prenašal opremo iz Freetowna v Conakry, so nas na meji ustavili uporniki. Eden je opazil mojo prtljago in me pričel sumničavo zasliševati. Ravno takrat sem med uporniki zagledal nekdanjega sošolca. Vojaki so ga klicali »Surovež« in tudi na pogled je bil najbolj strašljiv v skupini. Vojaku, ki me je zasliševal, sem rekel, da sem prišel, da bi videl »Suroveža«. Tega nekdanjega sošolca sem nato poklical in takoj me je prepoznal ter pritekel k meni. Smeje sva se objela. Nato pa se je zresnil.

»Imaš kakšne težave?« je vprašal.

»Rad bi prišel v Gvinejo,« sem odgovoril.

Takrat je vojakom nemudoma ukazal, naj našemu minibusu brez pregleda dovolijo preiti kontrolno točko.

Odtlej je »Surovež« vedno, ko sem se ustavil na tej kontrolni točki, ukazal vojakom, naj mi dovolijo prestopiti mejo. Vojakom sem dajal naše revije in zelo so jih cenili. Kmalu so me pričeli klicati »Tisti od Stražnega stolpa«.