KO SEM prvič prispela v Sierro Leone, sem se že v dveh tednih zaljubila vanjo. Občudovala sem ljudi, ki so brez večjega napora na glavi graciozno prenašali težek tovor. Soseske so bile polne življenja. Na ulicah so se igrali otroci. Plesali so v živahnem ritmu, tako da so ploskali in poskakovali. Obdajale so me barve, ples in glasba.

Najbolj pa uživam v oznanjevanju. Tukajšnji prebivalci s ponosom sprejemajo tujce. Spoštujejo Sveto pismo in radi prisluhnejo njegovemu sporočilu. Pogosto me povabijo v svoj dom. Ko odidem, me nekateri spremljajo do konca ulice. Takšno prisrčno ravnanje mi pomaga, da lažje prenašam manjše nevšečnosti, denimo pomanjkanje vode in izpade električne energije.

Ker sem samska, me ljudje včasih vprašajo, ali sem kdaj osamljena. Pravzaprav imam toliko dela, da za osamljenost sploh nimam časa. Moje življenje ima pravi smisel.