William Nushy je kmalu po svojem prihodu opazil, da nekateri oznanjevalci ne upoštevajo Jehovovih meril glede zakonske skupnosti. Nekateri pari so živeli v zvezi, ki jo je tamkajšnja družba sicer priznavala, vendar je niso uradno sklenili pred civilno oblastjo. Drugi so se držali krajevnega običaja, tako da so odlašali s poroko, vse dokler ženska ni zanosila, s čimer so si hoteli zagotoviti, da bodo res imeli otroke.

Zato je podružnični urad maja 1953 vsaki občini poslal pismo, v katerem je jasno razložil svetopisemski pogled na zakonsko skupnost. (1. Mojz. 2:24; Rim. 13:1; Heb. 13:4) Pari so dobili nekaj časa, da uzakonijo svojo zakonsko zvezo, če pa tega ne bi hoteli narediti, ne bi bili več del občine. (1. Kor. 5:11, 13)

Večina oznanjevalcev se je te spremembe razveselila, toda nekateri so ohranjali svetno stališče, zato se jim ni zdelo potrebno, da bi kar koli spremenili. Več kot polovica oznanjevalcev v dveh občinah se je nehala družiti z Jehovovo organizacijo. Tisti, ki so bili zvestovdani, pa so postali še bolj dejavni, kar je bil očiten dokaz, da jih Jehova blagoslavlja.

Bratje so si zelo prizadevali, da bi oblast kraljestveno dvorano v Freetownu priznala kot kraj, kjer je mogoče  uradno skleniti zakonsko zvezo. To jim je tudi uspelo. Tako je bil tam 3. septembra 1954 izveden prvi uradni poročni obred. Kasneje je oblast pooblastila usposobljene brate v sedmih območjih po celi državi, da so sklepali zakonske zveze. Zaradi tega je lahko več ljudi, ki so se zanimali za resnico, uzakonilo svojo zakonsko zvezo,  da bi izpolnjevali pogoje za oznanjevalce dobre novice.

Mnogi, ki so se zanimali za resnico in so živeli v poligamnih zvezah, so prav tako naredili potrebne korake, da bi se podredili Božjim merilom. Samuel Cooper, ki zdaj živi v mestu Bonthe, se spominja: »Leta 1957 sem pričel skupaj s svojima ženama hoditi na shode in se kmalu vpisal v Teokratično strežbeno šolo. Nekega dne sem za nalogo dobil govor, v katerem naj bi obravnaval krščanski zakon. Med raziskovanjem mi je postalo jasno, da moram odsloviti svojo drugo ženo. Ko sem to povedal sorodnikom, so mi vsi nasprotovali. Z drugo ženo sem imel otroka, prva žena pa je bila neplodna. Toda bil sem odločen, da bom ravnal po svetopisemskih načelih. Ko se je druga žena vrnila k svoji družini, je prva na moje veliko presenečenje zanosila. Zdaj imam pet otrok z ženo, ki je bila nekoč neplodna.«

Ko je Honoré Kamano, ki je živel v sosednji Gvineji in se je prav tako zanimal za resnico, odslovil mlajši ženi, je prva tako cenila njegovo stališče, da je pričela resneje gledati na resnico. Ena od mlajših žena je, čeprav je bila razočarana nad tem, da jo je odslovil, prav tako občudovala njegovo spoštovanje svetopisemskih meril. Prosila je za svetopisemski tečaj in kasneje svoje življenje predala Jehovu.

Danes so Jehovove priče po celotni Sierri Leone in Gvineji dobro znani kot ljudje, ki spoštujejo zakonsko skupnost. S tem da so zvesti svojemu zakoncu, lepšajo nauk Boga Jehova in mu izkazujejo čast kot ustanovitelju zakonske zveze. (Mat. 19:4–6; Titu 2:10)

Leta 1956 sta v Freetown prispela še dva diplomanta šole Gilead, Charles in Reva Chappell. Na poti v misijonarski dom ju je presenetil velik napis, ki je ljudi vabil na svetopisemsko predavanje v spominski dvorani Wilberforce. »Pisalo je, da bo govornik C.N.D. Jones, predstavnik ‚Cerkve Jehovovih prič‘,« je povedal Charles.

Jones, ki je zase trdil, da je maziljenec, je vodil skupino, ki se je nekaj let prej ločila od občine v Freetownu. Ta skupina je zase trdila, da so »pravi« Jehovove priče, misijonarje in tiste, ki so bili zvestovdani predstavnikom organizacije, pa je označila za »sleparje« in »gileadske kavboje«.

Vse skupaj se je še poslabšalo, ko so bili Jones in nekateri njegovi privrženci izobčeni. »Obvestilo o tem je šokiralo nekatere brate in sestre, ki so bili strpni do teh upornikov,« je povedal Chappell. »Nekaj jih je javno izrazilo svoje nezadovoljstvo. Skupaj z nekaterimi drugimi so se še naprej družili z uporniki ter skušali motiti shode in ovirati oznanjevanje. Nezadovoljneži so na shodih sedeli skupaj v vrsti, ki se je pričela imenovati vrsta upornikov. Skoraj vsi ti so čez čas odpadli od resnice. Nekateri pa so si duhovno opomogli in postali goreči oznanjevalci.«

Zaradi zvestovdanosti večine bratov in sester je lahko Božji duh neovirano deloval. Naslednje leto je Freetown obiskal conski nadzornik Harry Arnott, ki je takole poročal: »To je prvi večji napredek v zadnjih nekaj letih, ki smo mu priča v Sierri Leone. Imamo dober razlog, da smo glede prihodnjega napredka optimistični.«

Charles Chappell je kmalu po obisku brata Arnotta prejel pismo od nekega brata iz sosednje Liberije. Ta brat je želel, da bi za dobro novico izvedeli tudi njegovi sorodniki v Sierri Leone. Pripadal je plemenu Kisi, ki je bilo razkropljeno po z gozdom poraščenih hribih in dolinah na stičišču Sierre Leone, Liberije in Gvineje. Videti je bilo, da želi veliko ljudi, ki govori kisijščino, razumeti Sveto pismo.

Večina Kisijev je bila nepismena, zato so bili v Koinduju organizirani opismenjevalni tečaji, ki bi jim pomagali spoznati temeljne svetopisemske resnice. Teh tečajev se je udeležilo stotine učencev. Brat Charles je povedal: »Kmalu je skupina štela 5 novih oznanjevalcev, nato 10, nato 15, nato 20. Ljudje so tako hitro sprejemali resnico, da sem bil v dvomih, ali so zares iskreni. Moji dvomi so bili odveč. Večina ni bila le zvesta, temveč tudi goreča!«

Ti novi oznanjevalci so bili tako vneti, da se dobra novica ni širila le po mestu Koindu, ampak je čez čas dosegla tudi sosednjo Gvinejo. Ure in ure so pešačili po hribih in dolinah ter oznanjevali po kmetijah in vaseh. »Več tednov, včasih celo mesecev nismo slišali hrupa motornih vozil,« je povedal Eleazar Onwudiwe, ki je takrat služil kot okrajni nadzornik.

Oznanjevalci plemena Kisi so sejali in zalivali kraljestveno seme, Bog pa je dal, da je rastlo. (1. Kor. 3:7) Ko je neki slepi fant slišal za resnico, si je do potankosti zapomnil vsebino brošurice z 32 stranmi “This Good News of the Kingdom” (»Ta dobra novica o kraljestvu«). Kasneje se je na oznanjevanju ali pri vodenju svetopisemskih tečajev na začudenje navzočih spomnil vsakega odstavka iz te brošurice. Neka gluha ženska, ki  je sprejela resnico, je naredila tako velike spremembe v življenju, da je njena svakinja pričela obiskovati shode, na katere je morala pešačiti po več kot 10 kilometrov.

Napredek med Kisiji je bil izjemen. Ustanovljena je bila še ena občina in nato še ena. Približno 30 oznanjevalcev je pričelo pionirati. Poglavar mesta Koindu se je začel zanimati za resnico, zato je podaril zemljišče za kraljestveno dvorano. Ko je bilo v Kailahunu na okrajnem zboru navzočih več kot 500 ljudi, je bila tudi tam ustanovljena občina. Kmalu so polovico Prič v Sierri Leone sestavljali Kisiji, čeprav je to pleme predstavljalo manj kot dva odstotka Sierraleoncev.

Nad tem napredkom seveda niso bili vsi navdušeni, še zlasti ne kisijski verski voditelji. Polni ljubosumja so bili odločeni odstraniti to »grožnjo« njihovi oblasti. Vprašanje je bilo le, kako in kdaj bodo napadli.