Po nekih ocenah živi v Sierri Leone med 3000 in 5000 gluhih, v Gvineji pa več sto. Jehova »hoče, da bi se rešili vsakršni ljudje«. (1. Tim. 2:4) Kako je torej prišlo do tega, da so tudi gluhi »slišali« dobro novico?

Michelle Washington, ki je kot gileadska misijonarka prispela v Sierro Leone leta 1998, pripoveduje: »Z možem Kevinom sva bila dodeljena v občino, v kateri so bili štrije gluhi. Ker sem znala ameriški znakovni jezik, sem jim želela pomagati. Podružnica me je povabila, naj gluhim prevajam na shodih in zborih, in je o tej pripravi obvestila bližnje občine. Poleg tega je za oznanjevalce, ki so želeli pomagati gluhim, organizirala tečaje znakovnega jezika. V okolici smo pričeli iskati gluhe in z njimi preučevati Sveto pismo. Ko so ljudje videli, kako si prizadevamo pomagati gluhim,  so številni o nas začeli pohvalno govoriti. Toda vsi niso bili navdušeni nad našim delom. Neki pastor nas je pred gluhimi, ki so prihajali v njegovo cerkev, označil za ‚krive preroke‘ ter je njih in njihove družine posvaril, naj se nas ogibajo. Nekaterim so rekli, da jih bo cerkev nehala finančno podpirati, če se bodo družili z nami. Skupnost gluhih se je kmalu razdelila na dva tabora: tiste, ki nas niso poznali in so podpirali pastorja, ter tiste, ki so nas poznali in niso podpirali pastorja. Nekateri iz slednje skupine so se zavzeli za resnico in napredovali do krsta.«

Femi je že od rojstva gluh in se je znal sporazumevati le z osnovnimi kretnjami. Bil je sumničav do vseh, še zlasti do slišečih, in se je počutil nesrečnega in neljubljenega. Nato je začel preučevati Biblijo z brati iz skupine za znakovni jezik. Kmalu je pričel redno obiskovati krščanske shode in se učiti znakovnega jezika. Napredoval je do krsta in danes o resnici navdušeno poučuje druge gluhe.

Julija 2010 je skupina za ameriški znakovni jezik v Freetownu postala občina, dve skupini pa delujeta v mestih Bo in Conakry.

Iz Svetega pisma je razvidno, da je bila večina kristjanov v prvem stoletju gmotno revna. Učenec Jakob je napisal: »Mar ni Bog izbral teh, ki so za ta svet revni, da bi bili bogati v veri?« (Jak. 2:5) Vera v Jehova navdaja s tolažbo in upanjem tudi oznanjevalce v Sierri Leone in Gvineji.

Zaradi vere so številne revne družine Prič, ki živijo v odročnih krajih, pripravljene varčevati po več mesecev, da bi se lahko udeležile območnega zborovanja.  Nekateri zato, da bi si lahko plačali pot, gojijo poljščine. Po okoli 20 do 30 delegatov se stlači v majhne tovornjake in krene na 20 ali več urno potovanje v vročini po prašnih luknjastih cestah. Nekateri delegati prepešačijo dolge razdalje. »Prvih 80 kilometrov do zborovalnega mesta smo pešačili, s seboj pa smo nosili ogromno količino banan,« pripoveduje neki brat. »Med potjo smo jih prodali, zaradi česar smo imeli lažji tovor in dovolj denarja, da smo nadaljevali pot s tovornjakom.«

Vera mnoge oznanjevalce tudi spodbuja, da se upirajo skušnjavi, da bi se preselili v katero od bogatejših držav. »Zaupamo Jehovu, da bo poskrbel za naše potrebe,« pravi Emmanuel Patton, ki je diplomiral na  Biblijski šoli za samske brate. »Živimo v državi, v kateri je velika potreba po kraljestvenih oznanjevalcih, zato se zavedamo, da je naše služenje še posebej dragoceno.« (Mat. 6:33) Emmanuel sedaj služi kot občinski starešina in se z ženo Eunice neutrudno razdaja za delo v prid Kraljestva. Drugi družinski poglavarji se odločijo, da se ne bodo preselili, ker želijo, da njihova družina ostane enotna in duhovno močna. »Nisem hotel sprejeti službe, ki bi me za daljše obdobje odtrgala od moje družine,« pravi Timothy Nyuma, ki je služil kot posebni pionir in nadomestni okrajni nadzornik. »Poleg tega sva z ženo Florence poskrbela, da so se najini  otroci šolali v domačem kraju, saj nisva hotela, da bi šla od doma in bi jih vzgajali drugi.«

Bratje in sestre kažejo vero tudi s tem, da vztrajajo v krščanskih dejavnostih kljub težavam. Kevin Washington, ki je bil omenjen nekoliko prej, pravi: »Številni oznanjevalci redno oznanjujejo in izpolnjujejo občinske odgovornosti, čeprav se spopadajo s problemi, ki bi lahko človeka navedli, da bi ostal doma in bil slabe volje. Nekateri so denimo kronično bolni in nimajo dostopa do zdravstvene oskrbe in zdravil, ki so drugod zlahka na voljo. Drugim je velik izziv, da se naučijo brati in pisati. Če kdaj postanem kritičen do tega, kako kak brat izpolnjuje svojo nalogo, se vprašam: ‚Ali bi jo enako dobro opravljal, če bi delal polni delovni čas, se spoprijemal z velikimi zdravstvenimi težavami, slabo videl brez očal ter imel le skromno zbirko naših publikacij in živel brez elektrike?‘«

Na te in še številne druge načine bratje in sestre v Sierri Leone in Gvineji oslavljajo Jehova. Zase lahko rečejo podobno, kot so rekli kristjani v prvem stoletju: »V vsem [se] priporočamo za Božje služabnike: z zdržljivostjo v mnogih preizkušnjah, v stiskah, pomanjkanju, [. . .] kot revni, pa vendar taki, ki mnoge bogatimo, kot taki, ki nimamo ničesar, pa vendar imamo vse.« (2. Kor. 6:4, 10)

Pred več kot 90 leti sta Alfred Joseph in Leonard Blackman poročala, da so polja v Sierri Leone »zrela za žetev«. (Jan. 4:35) Kakih 35 let zatem je Manuel Diogo iz Gvineje dejal: »Tukaj se za resnico zanima veliko ljudi.« Danes so Jehovovi služabniki v obeh državah prepričani, da bodo dobro novico sprejeli še mnogi.

 Leta 2012 se je v Gvineji spominske slovesnosti udeležilo 3479 ljudi, kar je za skoraj petkrat preseglo skupno število oznanjevalcev v državi. V Sierri Leone, v kateri deluje 2030 oznanjevalcev, je bilo na slovesnosti 7854 navzočih, kar je bilo domala štirikrat toliko, kot je oznanjevalcev. Te slovesnosti se je udeležila tudi 93-letna posebna pionirka Winifred Remmie. S svojim možem Lichfieldom je v Sierro Leone prispela leta 1963. Po 60 letih polnočasne službe je bila še vedno dejavna kot posebna pionirka. Winifred je dejala: »Le kdo bi si mislil, da bo Sierra Leone tako bogata z duhovno  močnimi brati in sestrami? Čeprav sem stara, še vedno želim prispevati k temu navdušujočemu napredku.« *

Jehovove priče v Sierri Leone in Gvineji se iz srca pridružujejo njenim občutkom. Kot mogočna drevesa, ki jim ne primanjkuje vode, so odločeni rojevati sad v hvalo Jehovu. (Ps. 1:3) Z Jehovovo pomočjo bodo še naprej razglašali pravo upanje za vse ljudi – upanje na »veličastno svobodo Božjih otrok«. (Rim. 8:21)