Neka Somalka na Švedskem je bila povabljena na shod v kraljestveno dvorano in odločila se je, da bo šla. Vendar so se stvari zapletle. Nihče ji ni izrekel dobrodošlice; vsi so samo strmeli vanjo. Bilo ji je mučno. Nekdo je verjetno opazil, da ji je neprijetno, zato jo je vprašal: »Ste morda prišli na napačen kraj?«

 »Mislim, da sem res!« je odgovorila. Nato je odšla. Ko je ženska kasneje znova srečala Priči, ki sta jo povabili na shod, je bila razburjena in jima je rekla, da ne bo nikoli več šla tja. Spraševali sta se, kaj se je zgodilo, saj se nista spomnili, da bi jo videli v kraljestveni dvorani. Po nadaljnjem pogovoru je vsem postalo jasno, da je po pomoti šla v cerkev!

Priči sta jo spodbudili, naj poskusi priti v kraljestveno dvorano. Privolila je, vendar je dejala, da bo odšla že po desetih minutah, če ji bo neprijetno. Toda ko je vstopila v kraljestveno dvorano, so ji vsi  v občini izrekli prisrčno dobrodošlico! V dvorani je tako uživala, da je bila zadnja, ki je odšla s shoda. Vse od takrat redno obiskuje shode in je zdaj že krščena.

Stergios je mlad moški, ki živi v Grčiji. Nekega jutra, ko se je peš vračal z dela, se je odločil, da ne bo šel po ulici, po kateri gre vsak dan, temveč da bo šel po drugi. Tam je videl na tleh ležati nekaj, kar je pritegnilo njegovo pozornost. Bilo je vabilo na slovesnost v spomin na Kristusovo smrt. Na njem je bilo napisano vprašanje: »Kako si predstavljate Jezusa?« Stergiosu ga je bilo nerodno pobrati s tal, ker je bilo okoli njega polno ljudi. Ko je prišel domov, je pričel razmišljati o vprašanju na vabilu in to je v njem zbudilo željo, da bi izvedel več.

Stergios je bil s prijatelji dogovorjen, da se popoldne dobijo na kavi. Na poti tja se je odločil, da bo šel po tisti ulici, kjer je prej videl vabilo, in upal, da bo še vedno tam. In res je bilo, vendar je bilo tam še vedno veliko ljudi, zato si ga spet ni upal pobrati. Ko se je kasneje vračal domov, se je spet podal po tej ulici – in vabilo je še vedno ležalo na tleh! Tokrat ga je pobral in prebral. Po tem se je odločil, da gre na spominsko slovesnost.

Stergios je po končani spominski slovesnosti sprejel ponudbo za brezplačni tečaj Svetega pisma. Začel je hoditi na shode in dobro duhovno napredoval. Krstil se je marca 2013 na dnevu posebnega zbora.

Januarja 2010 je Finn, brat, ki živi v Kopenhagnu na Danskem, šel na sprehod in s seboj vzel nekaj revij. Ko je hodil po ozki ulici, je videl, da se mu bliža starejši gospod. Finn mu je ponudil decembrski izdaji revij iz leta 2009, v katerih je bilo nekaj člankov, povezanih z božičem. Ko je starejši gospod spregovoril, je Finn prepoznal njegov glas. Bil je zelo izobražen voditelj neke radijske pogovorne oddaje. Naslednji dan je Finn poslušal njegovo oddajo in je bil zelo presenečen, ko je slišal voditelja razlagati, da je prejšnji dan sprejel naši reviji. Nato je poslušalcem prebral nekaj odlomkov iz člankov. Med drugim je bral o skrivnostni »zvezdi«, ki se je pojavila v povezavi z Jezusovim rojstvom, in priznal, da jo je očitno res moral poslati Satan.

Finn je bil navdušen nad odzivom tega radijskega voditelja na reviji, zato se je odločil, da ga na kratko obišče. Med njunim pogovorom ga je vljudno vprašal, ali bi bilo mogoče, da bi po radiu potekala oddaja, ki bi govorila o svetopisemskih temah. Dva tedna kasneje je dobil pozitiven odgovor. Sledilo je več kot 30 dveurnih razprav o Jehovovih pričah in Svetem pismu. Radijski voditelj in Finn sta se pogovarjala o vnaprej izbranih temah ter odgovorila na stotine vprašanj poslušalcev.

Neki poslušalec je klical na radijsko postajo in tehniku pustil svojo telefonsko številko. Želel je navezati stik z našimi brati. Za to je bilo hitro poskrbljeno. Moški je več let verjel lažem o Jehovovih pričah, ki jih je slišal od prijateljev in sorodnikov, toda zaradi te  oddaje so se njegovi predsodki do Prič razblinili. Pričel je preučevati Sveto pismo in leta 2013 je obiskal spominsko slovesnost ter bil navzoč na posebnem govoru. Sedaj redno obiskuje nedeljske shode in smiselno komentira pri preučevanju Stražnega stolpa. Zaradi te radijske oddaje so se pozitivno odzvali na resnico tudi drugi ljudje na tem področju.

Bil je zadnji dan območnega zborovanja v Italiji. Ko se je Lucio poslavljal od svojih prijateljev, je k zbrani skupini pristopil neki par. Lucio ju je vprašal, kateri občini pripadata. Odgovorila sta, da ne pripadata nobeni.

»Vaju je kdo povabil?«, je nato vprašal.

»Ne, kar sama sva prišla,« sta odgovorila.

Zdaj je Lucio postal radoveden, zato je dejal: »Smem vprašati, kaj vaju je navedlo, da sta prišla?«

Odgovorila sta: »Pri najinih vratih sva našla vabilo in sva se odločila, da prideva.«

Ko sta povedala Luciu, kje živita, je njegova žena Ester vzkliknila: »Jaz sem vama pustila to vabilo! Bil je zadnji dan akcije in sem mislila, da je bolje, da preostala vabila pustim pri vratih tistih, ki jih ni doma, kakor pa da jih vržem stran.« Par, ki je tako dobil vabilo, se je odločil odpeljati do zborske dvorane, da bi lahko prisluhnil nedeljskemu programu. Lucio in Ester sta po tem kratkem pogovoru povabila par na obrok k sebi domov in tam so nadaljevali pogovor. Ta novozainteresirani par je sprejel svetopisemski tečaj. Vedno sta dobro pripravljena na preučevanje, zdaj pa tudi obiskujeta shode in na njih sodelujeta.