V Kutaisiju, drugem največjem mestu Republike Gruzije, so Priče 13 let imeli zborovanja v stari propadajoči tovarni šampanjca. Nad sedeži so bila razpeta plastična pregrinjala, da dež ne bi padal na navzoče. Sedaj imajo bratje in sestre primernejšo novo kraljestveno dvorano z odprto streho, ki se lahko razširi za zbore in zborovanja. Ob neki priložnosti je med gradnjo 50 prostovoljcev raztovarjalo betonske zidake s tovornjaka in takrat so prišli policisti, da bi preverili, kaj se dogaja. Veselje in marljivost delavcev sta naredila nanje tolikšen vtis, da so jih pohvalili in jim pomagali raztovoriti zidake.  Pričam so dejali, da jih lahko pokličejo, če bi jih kdor koli skušal vznemirjati, poleg tega so jim obljubili, da bodo prišli na prvo zborovanje, ki bo potekalo v novi zborski dvorani.

Malachi, starešina iz Burundija, se je preživljal tako, da je obdeloval zemljo in s kolesom prevažal različno blago. Odločil se je, da bo podprl gradnjo kraljestvene dvorane, tako da bo vsak dan pomagal na gradbišču. Da bi družina v teh dveh mesecih gradnje imela za preživetje, je potreboval denar. Zato je prodal svoje kolo in dal del denarja ženi za potrebe družine, drugi del pa v prispevčno skrinjico za kritje stroškov gradnje. Za svoje prizadevanje je bil nagrajen, saj se je od prostovoljcev, ki so gradili kraljestveno dvorano, izučil gradbenih del. Ko je bila kraljestvena dvorana končana, je zlahka našel delo v gradbeništvu, saj so ljudje videli, kako je pri delu spreten. Medtem pa si je lahko kupil novo kolo!

Gradnja kraljestvenih dvoran v oddaljenih predelih Malavija predstavlja edinstvene izzive. V preteklem službenem letu je bila ena kraljestvena dvorana zgrajena na področju, kjer so ceste še posebej slabe. Bratje iz podružnice so s pomočjo vozil na štirikolesni pogon uspeli dostaviti gradbeni material na gradbišče. Krajevni bratje in sestre so povedali, da ljudje v soseski kažejo veliko zanimanje za ta projekt. Veliko Neprič s tega področja je ponudilo pomoč in delalo pozno v noč. Raztovarjali so pesek, lomljenec, vreče cementa in valovito strešno pločevino. Pravzaprav je bilo Neprič pogosto več kakor Prič! Pomagati so hoteli zato, ker so  videli, kako si Jehovove priče prizadevajo zgraditi dostojne prostore za čaščenje tudi v tako oddaljenih predelih dežele, v kakršnih živijo sami.

Zakonski par posebnih pionirjev v Slonokoščeni obali preučuje Sveto pismo v krajevnem jeziku, betejščini, z zakoncema, ki imata deset otrok. Maja 2013 je bil v mestu Daloa organiziran prvi zbor v betejščini in udeležiti so se ga hoteli vsi člani te družine. Toda stroški prevoza na osebo v obe smeri so znašali 800 CFA (1,18 evra) in oče ni imel dovolj denarja za prevoz vseh družinskih članov. Odločen je bil, da vseeno gredo, zato se je nečesa domislil. Najstarejši hčerki je dal 300 CFA (0,44 evra) in ji predlagal, naj prodaja karamelne bonbone. To je tudi naredila in zaslužila dovolj za pot. Oče je enako naredil tudi drugim otrokom – vsakemu je dal 300 CFA, da so se lotili prodajanja karmelnih bonbonov. Na koncu so vsi imeli dovolj denarja. Skupaj z nekaterimi drugimi so se udeležili zbora. Kako navdušeni so bili, da so lahko prisluhnili programu v svojem maternem jeziku!