Jehovove priče se rade pogovarjamo o verskih zadevah z vsakim, ne glede na to, katere vere je. Vendar pa nismo za medversko povezovanje, kar pomeni, da ne sodelujemo pri bogočastju z ljudmi druge vere. Sveto pismo pokaže, da so pravi kristjani »povsem zedinjeni«, in pri tem je bistveno, da so enotni v verovanju. (1. Korinčanom 1:10; Efežanom 4:16; Filipljanom 2:2) K temu spada več kot le to, da smo soglasni glede pomembnosti vrlin, kot so ljubezen, sočutje in odpuščanje. Naše versko prepričanje temelji na točnem spoznanju iz Svetega pisma. Brez tega spoznanja bi bila naša vera zaman. (Rimljanom 10:2, 3)

 Če bi se kristjan pri bogočastju pridružil ljudem drugih ver, bi bilo glede na Sveto pismo to enako, kakor da bi se vpregel v jarem z drugače verujočimi. To bi bila neenaka zveza, ki bi škodovala kristjanovi veri. (2. Korinčanom 6:14–17) Zato Jezus svojim učencem ni dovolil verskega povezovanja z ljudmi drugih ver. (Matej 12:30; Janez 14:6) Podobno je Postava, ki jo je Bog dal po Mojzesu, staroveškim Izraelcem prepovedovala sodelovati pri bogočastju z okoliškimi prebivalci. (2. Mojzesova 34:11–14) Zvesti Izraelci so nekoč kasneje zavrnili pomoč ljudi drugih ver. Če bi jo takrat sprejeli, bi to pomenilo, da so se z njimi versko povezali. (Ezra 4:1–3)

 Da. Ko oznanjujemo, posnemamo apostola Pavla, ki si je prizadeval razumeti mišljenje in prepričanja »kar največ ljudi«. (1. Korinčanom 9:19–22) Med takšnimi pogovori se iskreno trudimo upoštevati svetopisemski nasvet, naj se do sogovornika vedemo »zelo spoštljivo«. (1. Petrovo 3:15)