Videti je, da je armenska vlada končno priznala pravice tistih, ki jim vest ne dovoljuje služiti vojaškega roka. Armenska republiška komisija je 23. oktobra 2013 ugodila prošnji za nadomestno civilno služenje 57 od več kot 90 Jehovovih prič, ki so zaprosili za ta novi program (komisija bo pretehtala tudi ostale prošnje). Šestim od 20 Prič, ki so bili zaprti v zaporu v Erebuniju in so zaprosili za ta novi program, je bila odobrena prošnja za nadomestno civilno službo. Teh šest zapornikov je bilo izpuščenih na svobodo 24. oktobra 2013. Komisija bo še pretehtala prošnje ostalih Prič v zaporu, ki so se odločili za nadomestno civilno službo, in jih bo, kot kaže, izpustila na svobodo.

Do tega napredka je prišlo zato, ker je Armenija 8. junija 2013 zaradi uskladitve z evropsko zakonodajo sprejela dopolnila k armenskemu zakonu o nadomestni civilni službi in 25. julija 2013 sprejela pooblastitvene uredbe. Armenski predsednik se je 2. oktobra 2013 v svojem komentarju pred Parlamentarno skupščino Sveta Evrope skliceval na ta nedavno spremenjeni zakon, ko je dejal: »Tisti, ki zaradi vesti ne želijo služiti vojaškega roka, bodo oproščeni kazenske odgovornosti.« Armenija je 3. oktobra 2013 sprejela zakon o amnestiji, po katerem se je ugovornikom vesti kazen zapora zmanjšala za šest mesecev. Na podlagi te amnestije je bilo 8. in 9. oktobra 2013 izpuščenih iz zapora osem Prič, ki jim je ostalo manj kot šest mesecev zaporne kazni.

Novi program nadomestnega civilnega služenja ugovornikom vesti daje možnost, da pomagajo svoji državi na način, ki se morda ne bije z njihovo biblijsko šolano vestjo. Sedaj nadomestno civilno služenje ni več pod nadzorom armenskih oboroženih sil. Opravljanje civilne službe traja 36 mesecev, po 48 ur na teden, na leto pa je mogoče izkoristiti 10 dni dopusta. Tisti, ki se odločijo za to službo, ki ni vojaške narave, jo opravljajo v organizacijah blizu svojega doma.

Ko je Armenija leta 2001 postala članica Sveta Evrope, se je morala tako kot vse nove države članice obvezati, da bo sprejela zakon o nadomestni civilni službi in da bo iz zapora izpustila vse ugovornike vesti. Kljub svoji obvezi je ta država še naprej kazensko preganjala in zapirala mlade moške, ki so Jehovove priče.

Za ugovornike vesti je posijal žarek upanja, ko je 1. julija 2004 v Republiki Armeniji pričel veljati zakon o nadomestni civilni službi. Toda nato se je izkazalo, da nadomestno civilno služenje poteka pod vojaškim nadzorom in da je represivne narave. Svet Evrope je večkrat opozoril na to, da program nadomestnega služenja v Armeniji ni v skladu z evropsko zakonodajo. Tako je denimo Parlamentarna skupščina Sveta Evrope v Resoluciji 1532 (2007) izjavila, da je »močno zaskrbljena, ker [v državi] ni pravega civilnega služenja in je zato na ducate ugovornikov vesti, od katerih je večina Jehovovih prič, še naprej v zaporu, saj ti raje izberejo to možnost kot pa nadomestno civilno služenje, ki sploh ni civilno«.

Odbor Združenih narodov za človekove pravice je prav tako izrazil zaskrbljenost, ker je Armenija še naprej zapirala ugovornike vesti, ki so Priče. Odbor je v sklepnih ugotovitvah s svojega 105. zasedanja (2012) zapisal:

»Država pogodbenica mora omogočiti pravo alternativo služenju vojaškega roka, in sicer takšno, ki v ničemer ne bo vojaškega značaja, bo na voljo vsem ugovornikom vesti, ne bo represivna in ne bo diskriminatorna po naravi, stroških ali trajanju. Država pogodbenica mora tudi izpustiti vse ugovornike vesti, ki so v zaporu, ker nočejo služiti vojaškega roka oziroma opravljati obstoječe alternative služenju vojaškega roka.«

Vahan Bayatyan in dva druga mlada Jehovova pričevalca, ki so bili obsojeni, niso našli pravice na armenskih sodiščih, zato so na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) vložili zahtevo za obravnavo proti Armeniji. Bayatyanov primer je postal prelomnica, ko je 7. julija 2011 veliki senat ESČP-ja z večino glasov razsodil v njegovo korist. ESČP je prvič v svoji zgodovini odločil, da Evropska konvencija o človekovih pravicah ščiti ugovornike vesti. Tej ugodni odločitvi velikega senata so sledile še štiri razsodbe ESČP-ja, ki prav tako branijo pravice ugovornikov vesti. *

Armenska vlada ni upoštevala razsodbe velikega senata v primeru Bayatyan proti Armeniji ter je sodno preganjala in obsodila 29 mladih ugovornikov vesti, ki so Priče – od teh so 23 zaprli. Od julija 2011 do oktobra 2013 je 86 moških preživelo vsega skupaj več kot 168 let v armenskih zaporih. Nekateri od teh mladih moških so zaradi protipravne zaporne kazni vložili zahteve za obravnavo na ESČP.

Tisti ugovorniki vesti, ki so odslužili zaporno kazen, in tisti, ki so bili izpuščeni oktobra 2013, upajo, da bodo v skladu z nedavnimi spremembami armenskega kazenskega zakonika izbrisani iz kazenske evidence. Nerešeno je tudi vprašanje, ali bo tistim, ki so bili obsojeni in zaprti v času po razsodbi v primeru Bayatyan, izplačana odškodnina.

Na to, kako se bo v Armeniji upošteval spremenjeni zakon o nadomestni civilni službi, moramo še počakati. Vendar je videti, da si Armenija sedaj resneje prizadeva spoštovati pravico do ugovora vesti vojaški dolžnosti.

Dolga pot do sprejemljive nadomestne civilne službe