Je kakšno upanje za naše umrle?

”Ko človek umre, bo li spet živel?“ je pred davnim časom vprašal Job. (Job 14:14, EI) Morda si se tudi ti že tako spraševal. Kako bi se ti zdelo, če bi vedel, da je ponovno snidenje s tvojimi ljubljenimi, ki so pomrli, možno tukaj na zemlji in to v najboljših razmerah?

Biblija to obljublja: ”Tvoji mrtvi bodo oživeli. . . . vstali [bodo].“ Biblija prav tako pravi: ”Pravični bodo posedli zemljo in na njej bodo večno prebivali.“ (Izaija 26:19; Psalm 37:29, NS)

Da bi lahko rasnično zaupali takšnim obljubam, moramo dobiti odgovor na nekaj osnovnih vprašanj: Zakaj ljudje umirajo? Kje so mrtvi? In zakaj smo lahko prepričani, da bodo lahko ponovno živeli?

Smrt, in kaj se zgodi, ko umremo

Biblija pojasnjuje, da Bog sprva ni hotel, da bi ljudje umirali. Ustvaril je prvi človeški par, Adama in Evo, ju postavil v zemeljski raj, Eden, jima zapovedal, naj rojevata otroke in svoj rajski dom razširita po vsem svetu. Umrla bosta le, če ne bosta poslušala njegove zapovedi. (1. Mojzesova 1:28; 2:15–17)

Ker sta Adam in Eva premalo cenila Božjo dobroto in bila neposlušna, ju je doletela predpisana kazen. ”Povrneš [se] v zemljo,“ je Bog rekel Adamu, ”kajti prah si in v prah se povrneš.“ (1. Mojzesova 3:19) Preden je bil ustvarjen, Adam ni obstajal; bil je prah.  Zaradi svoje neposlušnosti ali greha, je bil Adam obsojen na vrnitev v prah, v neobstoj.

Smrt je torej odsotnost življenja. Biblija poudari to nasprotje: ”Plačilo za greh je smrt, a milostni dar Božji je večno življenje.“ (Rimljanom 6:23) Biblija odkriva, da je smrt stanje popolne nezavednosti, ko pravi: ”Kajti živeči vedo, da jim je umreti, mrtvi pa ničesar ne vedo.“ (Propovednik 9:5) Biblija pojasnjuje, kaj se zgodi, ko nekdo umre: ”Duh njegov izide, pa se povrne v prah svoj; isti dan minejo vse misli njegove.“ (Psalm 146:3, 4)

Kako to, da vsi umiramo, ko pa samo Adam in Eva nista poslušala te zapovedi v Edenu? Zato, ker smo se vsi rodili po Adamovi neposlušnosti in smo tako od njega vsi podedovali greh in smrt. Biblija to takole pojasnjuje: ”Kakor je po enem človeku [Adamu] prišel greh na svet in po grehu smrt, in je tako na vse ljudi prišla smrt.“ (Rimljanom 5:12; Job 14:4)

Vendar bo kdo morda vprašal: ’Ali nimajo ljudje nesmrtne duše, ki preživi smrt?’ Mnogi tako mislijo, pravijo celo, da smrt predstavlja le prehod v drugo življenje. Vendar ta zamisel ne izvira iz Biblije. Namesto tega Božja beseda uči, das si ti duša, da si tvoja duša v resnici ti z vsemi fizičnimi in miselnimi sposobnostmi. (1. Mojzesova 2:7; Jeremija 2:34; Pregovori 2:10) Biblija ravno tako pravi:  ”Duša, ki greši, umrje.“ (Ezekijel 18:4) Biblija nikjer ne uči, da ima človek nesmrtno dušo, ki preživi smrt telesa.

Kako lahko ljudje ponovno živijo

Potem ko sta na svet prišla greh in smrt, je Bog razodel svoj namen, da bodo mrtvi obujeni v življenje s pomočjo vstajenja od mrtvih. Zato Biblija pojasnjuje: ”Abraham . . . je pomislil, da more Bog zbujati [njegovega sina Izaka] tudi iz mrtvih.“ (Hebrejcem 11:17–19) Abrahamovo zaupanje ni bilo brez osnove, saj Biblija pravi: ”Bog ni Bog mrtvih, ampak živih; zakaj njemu so vsi živi.“ (Luka 20: 37, 38)

Da, Vsemogočni Bog ni le zmožen to narediti, ampak tudi želi obuditi osebe, ki jih izbere. Sam Jezus Kristus je dejal: ”Ne čudite se temu; kajti pride ura, ob kateri zaslišijo vsi, ki so v grobih, glas njegov in pridejo ven.“ (Janez 5:28, 29; Apostolska dela 24:15)

Ne dolgo zatem, ko je to dejal, je Jezus srečal pogrebni sprevod na poti iz izraelskega mesta Naina. Mrtev mladenič je bil vdovin edinec. Ko je videl njeno veliko žalost, je sočustvoval z njo. Zato je dejal truplu:  ”Mladenič, pravim ti, vstani!“ In mladenič je vstal in Jezus ga je izročil njegovi materi. (Luka 7:11–17)

Kot v primeru te vdove, so ljudje prav tako bili zelo navdušeni, ko je Jezus prišel v hišo Jaira, predstojnika judovske sinagoge. Njegova 12-letna hči je umrla. Ko je Jezus prišel v Jairov dom, je stopil k mrtvemu otroku in dejal: ”Deklica, vstani!“ In vstala je! (Luka 8:40–56)

Pozneje je umrl Jezusov prijatelj Lazar. Ko je Jezus prispel do njegovega doma, je Lazar bil že štiri dni mrtev. Čeprav je bila njegova sestra Marta zelo žalostna, je pokazala, da ni brez upanja: ”Vem, da vstane ob vstajenju poslednji dan.“ Toda Jezus je odšel h grobu, dal odstraniti kamen in zaklical: ”Lazar, pridi ven!“ In prišel je ven! (Janez 11:11–44)

Sedaj pa razmisli: ”V kakšnem stanju je bil Lazar tiste štiri dni, ko je bil mrtev? Lazar ni ničesar dejal o tem, da je bil v blaženih nebesih ali da se je mučil v peklu, kar bi nedvomno storil, če bi bil tam. Ne, Lazar je bil povsem brez zavesti, ko je bil mrtev in bi takšen tudi ostal do ”vstajenja poslednji dan“, če ga Jezus takrat ne bi povrnil v življenje.

Res je, da so ti Jezusovi čudeži bili le začasni, saj so obujeni ponovno umrli. Vendar je pred 1900 leti dokazal, da lahko mrtvi z Božjo pomočjo ponovno živijo! S svojimi čudeži je Jezus v malem pokazal, kaj se bo zgodilo na zemlji pod Božjim kraljestvom.

Kadar umre nekdo od naših najdražjih

Kadar udari sovražnica smrt, si lahko zelo ožaloščen, čeprav morda upaš v vstajenje. Abraham je verjel, da bo njegova žena ponovno živela, pa vendar beremo, da je prišel ”Abraham žalovat zaradi Sare in  jokat po njej“. (1. Mojzesova 23:2) Kako pa je bilo z Jezusom? Ko je umrl Lazar, ga je ”do srca ganilo in je vzdrhtel“, kmalu nato pa se je ”zjokal“ (Janez 11:33, 35, JP) Zato se ni treba bati, da te bodo imeli za slabiča, če jokaš, kadar ti nekdo umre.

Kadar umre otrok, to še posebej prizadene njegovo mater. Zato Biblija opisuje veliko žalost, ki jo lahko občuti mati. (2. Kraljev 4:27) Seveda je težko tudi ožaloščenemu očetu. ”Ah, da bi bil jaz umrl zate,“ je žaloval kralj David, ko je umrl njegov sin Absalom. (2. Samuelova 18:33)

Toda, ker veruješ v vstajenje, tvoja žalost ne bo neutolažljiva. Kot pravi Biblija, se ne boš ’žalostil, kakor tisti, ki nimajo upanja’. (1. Tesaloničanom 4:13) Namesto tega se boš v molitvi obrnil k Bogu in Biblija obljublja, da te bo ”podpiral“. (Psalm 55:22)

Kjer prevod ni posebej označen, smo uporabili slovenski prevod v izdaji Britanske biblične družbe.