Od vojaškega poveljnika do Kristusovega vojaka

Pripoveduje Mark Lewis

»Dobro jutro, vaše veličanstvo.« »Dober dan, vaša visokost.« »Dober večer, gospod premier.« Takšni in podobni so bili moji pozdravi, ko sem bil pilot in poveljujoči častnik eskadrilje Kraljeve avstralske letalske enote VIP. Po vsej Avstraliji in širom sveta sem prevažal državnike in vladne dostojanstvenike. Toda danes počnem nekaj veliko bolj zadovoljujočega. Naj vam pojasnim.

RODIL sem se leta 1951 v Perthu v Zahodni Avstraliji. Moj oče je delal za vojsko. Pri 15-ih sem se pridružil jadralnemu klubu. Tako se je vnela moja neugasla ljubezen do letenja.

Kmalu zatem sta se starša ločila in naša družina je razpadla. Poveljujoči častnik eskadrilje lovskih letal pri zračnih silah me je s svojo družino prijazno sprejel, da sem lahko med izobraževanjem na srednji šoli živel pri njih. Z besedami in zgledom me je spodbujal, da bi postal častnik pri Kraljevi avstralski letalski akademiji.

Dobim »krila«

Kakih šest let kasneje sem diplomiral iz fizike in postal častnik zračnih sil. V prvi službi sem pilotiral vojaško transportno letalo po vsej Avstraliji, južnem Tihem oceanu in jugovzhodni Aziji. Pogosto smo leteli čez visoke gorske prelaze in skozi globoke soteske, kjer smo se spuščali na travnate pristajalne steze. To je bilo nevarno delo. V tistih letih je strmoglavilo kar nekaj letal iz naše eskadrilje, izgubili pa smo tudi nekaj izkušenih sodelavcev. Toda s svojim delom smo pomagali tistim, ki so živeli na odmaknjenih področjih. Dovažali smo gradbeni material za mostove, transportirali majhne buldožerje za gradnjo cest, dostavljali hrano v izrednih razmerah ter prevažali skupine zdravnikov in medicinskih sester. Poleg tega smo pomagali pri evakuacijah obolelih in ranjenih.

Leta 1978 sem se izšolal za inštruktorja letenja in se vrnil na letalsko akademijo, da sem se pridružil učnemu osebju. Tam sem obnovil poznanstvo z Diane, mlado vdovo, ki je imela triletno hčerkico. Dianin mož je bil moj sošolec na akademiji, vendar je kasneje umrl v letalski nesreči. Ko sem jo prosil za roko, mi je dejala, da potrebuje nekaj časa za premislek. Ni bila prepričana, ali spet želi imeti pilota za moža.

Medtem sem sprejel 12-mesečno dodelitev kot pribočnik avstralskega generalnega guvernerja. Med bivanjem v guvernerjevi hiši v Canberri sem dobil podrobnejši vpogled v politično  življenje ter navezal tesne stike z vojaškimi, verskimi in s civilnimi veljaki. Ko se mi je pogodba iztekla, sem ponovno začel delati kot inštruktor letenja. Nedolgo zatem, leta 1980, sva se z Diane poročila.

Leta 1982 sem se za dve leti pridružil ameriškim zračnim silam. Tam sem delal kot častnik za letalsko varnost in kot preiskovalec letalskih nesreč. To delo me je popeljalo po vseh Združenih državah Amerike in celo vse do severne Irske. Zajemalo je preiskovanje letalskih nesreč ter ocenjevanje konstrukcije in delovanja letal, z namenom, da bi izboljšali varnost.

Nazaj v Avstralijo

Po prihodu v Avstralijo se je naša družina z rojstvom hčerke Kerry povečala na štiri člane. Ker sem bil zelo zaposlen, je bila Diane mama in oče najinima deklicama, zato je družinsko življenje trpelo. Tri leta kasneje sem prvič dobil nalogo častnika – vodil sem eskadriljo letalske enote VIP, kar sem omenil že v uvodu. Ko je leta 1991 izbruhnila vojna v perzijskem zalivu, je moja eskadrilja pomagala pri tej operaciji ZN, kasneje pa tudi pri drugih v Pakistanu, Afganistanu, Afriki in Izraelu.

Leta 1992 sem postal štabni častnik načelnika obrambnega štaba. Ko sem tako delal kot osebni pomočnik pri najvišjem vojaškem poveljniku v Avstraliji, sem dobil priložnost pobliže spoznati povezavo med vojsko, politiko in ZN. Dognal sem, da je ZN v marsičem spodletelo, toda videti je bilo, da so naše edino upanje na boljši svet. Razmere v družini pa so me spodbudile, da sem še enkrat premislil o svojih pogledih.

Diane dobi odgovore na svoja vprašanja

Diane je bila katoličanka. Po moževi smrti je začela iskati odgovore na svoja vprašanja, a zaman. Stvari so se še stopnjevale, ko se je najina starejša hčerka Renee začela zanimati za okultizem. Diane je na obisku pri prijateljici opazila revijo Prebudite se!, v kateri je pisalo, da bo v naslednji številki izšel članek o satanizmu. * Še nikoli prej ni videla te revije. Vso pot do doma je premišljevala, kako bi prišla do tega članka.

Tri dni kasneje so se na naših vratih oglasili Jehovove priče in tako je Diane dobila svojo revijo. Kasneje je sprejela biblijski pouk in začela obiskovati krščanske shode. Vesel sem bil, da je preučevala, in včasih sem jo celo spremljal na shode, nisem pa čutil nobene potrebe, da bi se temu kaj bolj posvetil. Nisem se imel za vernika. Sicer sem verjel v Boga, vendar sem videl preveč hinavščine, da bi religijo jemal resno. Nemogoče mi je bilo na primer razumeti, zakaj so vojaški duhovniki pridigali o ljubezni in miru, a so hkrati podpirali vojno.

Diane je po hiši nevpadljivo puščala izvode Stražnega stolpa in Prebudite se!, zato da bi jih jaz bral. Nekatere sem res prebral in jih nato skrbno položil nazaj na isto mesto. Nisem namreč želel dajati vtisa, da me to zanima. Ko sem si tako večal biblijsko spoznanje, sta me začela begati dva biblijska stavka. Eden je bil iz Razodetja 19:17, 18, kjer piše, da ptice jedo meso »vojaških poveljnikov«. Drugi je bil iz Razodetja 17:3, ki omenja »škrlatno zver«. Priče so pravili, da ta zver predstavlja ZN, kar je bilo v nasprotju z mojim pogledom na to svetovno organizacijo. * Toda vsakršno vprašanje, ki se mi je porodilo, sem enostavno potisnil na stran.

Diane me je leta 1993 povabila na svoj krst. To me je zadelo kot strela z jasnega. Vprašal sem jo: »Če bi morala izbirati, koga bi izbrala,  Jehova ali mene?« Odvrnila mi je: »Jehova. Vendar upam, da mi ne bo treba izbirati. Oba vaju želim imeti v svojem življenju.« Takrat mi je postalo jasno, da moram več izvedeti o tej drugi osebi v njenem življenju. Neki krščanski starešina iz tamkajšnje občine se je ponudil, da bi z menoj preučeval Biblijo, v kar sem privolil.

Zelo so me zanimale biblijske prerokbe, še zlasti, če so se tikale vojaške in politične zgodovine. Med šolanjem na letalski akademiji sem se denimo učil o vojaških podvigih starodavnih Grkov. Sedaj pa sem spoznaval, da je bil velik del te zgodovine zapisan stoletja vnaprej v 8. poglavju Danielove knjige. Ta prerokba in tudi druge so me postopoma prepričale, da je Biblijo navdihnil Bog.

Poleg tega sem začel drugače gledati na ZN. Jasno mi je bilo, da vojska ne more rešiti problemov človeštva in da resnični mir ne more priti z bojevanjem ter da ZN niso zmožni rešiti političnih, verskih in etičnih razhajanj, ki podžigajo vojne. Dojel sem, da težave človeštva lahko reši samo Bog. Pravzaprav je bilo videti, da to že počne med svetovno bratovščino Jehovovih prič. (Psalm 133:1; Izaija 2:2–4) Toda spraševal sem se, ali se lahko odrečem vojaški službi, da bi služil Bogu.

Biblijsko resnico sprejmem za svojo

Čas odločitve je napočil leta 1994, ko sem obiskal območno zborovanje Jehovovih prič v Sydneyju. Med programom je bila prikazana tudi kostumirana biblijska drama, ki je poudarila, pred kakšno izbiro so bili starodavni Izraelci: ali bodo služili Jehovu ali pa kanaanskemu bogu Baalu. Jehovov prerok Elija je Izraelce vprašal: »Kako dolgo omahujete na dve strani? Je li GOSPOD Bog, hodite za njim, če pa je Baal, hodite za njim.« (1. kraljev 18:21) Te besede so se močno zarezale v moje srce. Podobno kot Izraelci sem bil tudi jaz neodločen. Moral sem sprejeti odločitev: Ali bom služil Jehovu ali pa bom obdržal svojo vojaško službo?

Tistega večera sem med vožnjo proti domu Diane povedal, da bom zapustil zračne sile, da bi postal Jehovova priča. Presenetila jo je moja nenadna odločitev, vendar me je popolnoma podprla. Ker si v naslednjih dneh nisem premislil, sem vložil odpoved.

Takrat sem bil poveljujoči častnik častnikov na avstralski akademiji za obrambne sile v Canberri. Nadzoroval sem vojaško in akademsko usposabljanje kakih 1300 vojaških, mornariških in letalskih častnikov ter osebja. Zadnji dan šolskega leta sem zboru 400 najvišjih častnikov in osebju povedal, da zapuščam vojsko, da bi hodil od hiše do hiše in tako kot prostovoljni krščanski delavec učil ljudi o Bibliji. Po tem obvestilu sem se z nekaterimi zapletel v zanimive biblijske pogovore.

Postanem polnočasni oznanjevalec

Oznanjevati sem začel dan po preteku odpovednega roka. Tri mesece kasneje, aprila 1995, sem se krstil. Nato pa sem ob prvi priložnosti začel služiti kot redni pionir, kar je pomenilo, da sem vsak mesec oznanjevanju posvetil veliko ur.

To, da sem se iz vojaškega poveljnika preobrazil v Kristusovega vojaka, je od mene terjalo številne prilagoditve. (2. Timoteju 2:3) Ena od mojih prvih nalog je bilo nošenje mikrofona na krščanskih shodih. Moral sem se naučiti, da drugim nisem več dajal ukazov, temveč da sem jih prosil, naj kaj storijo. Uvidevnost in ljubezen sta postali pomembnejši od učinkovitosti, čeprav se še vedno močno trudim uravnovesiti te lastnosti. Poleg tega nisem zaslužil več toliko kot prej, zato smo morali kot družina poenostaviti življenje.

Oznanjevanje mi je v neizmerno veselje. Ko sem nekoč oznanjeval s takrat devetletno hčerko Kerry, sem jo prosil, naj opazuje odziv  stanovalcev. Kmalu sva ugotovila, da se veliko ljudi ni zanimalo, vendar pa so bili nekateri prijazni in so celo pokazali zanimanje. Obema je bilo to v spodbudo. Najina druga hčerka je nekaj časa preučevala Biblijo, vendar se je odločila, da zaenkrat ne želi služiti Jehovu.

Z Diane sva Kerry spodbujala, naj si za cilj postavi polnočasno službo. Pred nedavnim je moje srce prekipevalo od veselja, ker sva lahko skupaj obiskovala Pionirsko šolo. Zanjo je bilo to prvič, zame drugič. Kakšno veselje je videti njo in druge mlade, kako duhovno napredujejo in se trudijo v krščanskem delu! (Psalm 110:3)

Obilo blagoslovov

Ko sedaj pogledam nazaj, vidim nekatere vzporednice in razlike med dobesednimi vojaki in Kristusovimi vojaki. Obe vlogi zahtevata zvestovdanost, poslušnost, značajnost, samodiscipliniranost in požrtvovalnost. Toda medtem ko so mnogi v vojski pripravljeni umreti za domovino in prijatelje, se od pravih kristjanov pričakuje, da ljubijo celo svoje sovražnike. (Matej 5:43–48) In medtem ko si vojni junaki zaslužijo odlikovanje že z enim samim pogumnim dejanjem, si pravi kristjani pridobijo Božje odobravanje tako, da mu vztrajno zvesto služijo. To lahko pomeni, da leto za letom izkazujejo pogum, medtem ko doživljajo nasprotovanje, posmehovanje in druge preizkušnje. (Hebrejcem 10:36–39) Kristjani, s katerimi se družim, so najplemenitejši ljudje, kar jih poznam.

Pozdravi, ki jih izrekam, se nič več ne glasijo tako, kot sem omenil na začetku. Ne, danes se glasijo »Dobro jutro, sestra« ali »Dober večer, brat«. V neznansko veselje mi je opravljati krščansko delo skupaj z ljudmi, ki resnično ljubijo Boga! V največjo čast pa mi je, da služim Najvišjemu, samemu Jehovu! Ne morem si zamisliti bolj zadovoljujočega življenja.

[Podčrtni opombi]

[Poudarjeno besedilo na strani 14]

Medtem ko so mnogi v vojski pripravljeni umreti za domovino in prijatelje, se od pravih kristjanov pričakuje, da ljubijo celo svoje sovražnike

[Slika na straneh 12, 13]

Z Air Force VIP jetom nad parlamentom v Canberri

[Slika na strani 15]

Biblijska drama na območnem zborovanju v Sydneyju leta 1994

[Slika na strani 15]

S Kerry v Pionirski šoli

[Slika na strani 15]

Z Diane in s Kerry danes