Za ime Jehova sem prvič slišal v taborišču

Po pripovedi Pavola Kovárja

Med hudim bombardiranjem smo se komaj prebili do zasilnega bunkerja. Ko se je bombardiranje še okrepilo in se je naš bunker zatresel, je eden od zapornikov naglas molil: »O, Jehova, reši nas! Reši nas zaradi svojega svetega imena!«

TO SE je zgodilo 8. januarja 1945, ko sem bil vojni ujetnik v avstrijskem mestu Linz. V tistem bunkerju se nas je stiskalo kakih 250 zapornikov in vsi smo preživeli bombardiranje. Ko smo stopili na plano, je bilo vse okoli nas razrušeno. Tista iskrena molitev, ki sem jo slišal, se mi je močno vtisnila v spomin, čeprav nisem nikoli izvedel, kdo jo je izgovoril. Preden vam povem, kako sem navsezadnje spoznal, kdo je Jehova, naj vam na kratko orišem svojo preteklost.

Rodil sem se 28. septembra 1921 v hiši blizu vasi Krajné na zahodu Slovaške, ki je bila takrat del Češkoslovaške. Starša sta bila iskrena pripadnika protestantske cerkve. Oče je ob nedeljah dopoldne naglas bral Biblijo, mama in štirje otroci pa smo ga pozorno poslušali. Toda ne spomnim se, da bi oče kdaj izgovoril ime Jehova. Življenje v našem kraju je bilo preprosto, a smo bili zadovoljni s tistim malim, kar smo imeli.

Ko je leta 1939 privršela druga svetovna vojna, so bili ljudje prestrašeni. Mnogi so se še dobro spominjali trpljenja, ki ga je pred 20 leti povzročila prva svetovna vojna. Leta 1942 so me vpoklicali v slovaško vojsko. Čeprav je bila Slovaška uradno zaveznica Nemčije, je avgusta 1944 skušala obnoviti demokracijo. Ko je ta poskus spodletel, sem bil skupaj s tisočimi drugimi slovaškimi vojaki ujet in premeščen na ozemlje, ki ga je nadzorovala Nemčija. Pristal sem v Gusnu, taborišču, ki je stalo tik ob zloglasnem koncentracijskem taborišču Mauthausen blizu Linza.

 Vojni ujetnik

Naložili so nam delo v tovarni letal, nedaleč stran od vasi Sankt Georgen an der Gusen. Tam sem delal na žagi. Hrane smo imeli malo, januarja 1945 pa so nam obroke še zmanjšali, saj je nacistična vojska izgubljala na vseh frontah. Edini topli obrok, ki smo ga dobili, je bilo malo juhe. Vsako jutro so prispeli delavci iz taborišča v Mauthausnu. Stražarji so pogosto do smrti pretepli zapornike, ki so bili prešibki za delo. Sozaporniki so njihova trupla kasneje vrgli na vagon in jih odpeljali v krematorij.

Kljub takšni bedi smo v sebi gojili upanje, da se bo vojna kmalu končala. Petega maja 1945, štiri mesece po bombardiranju, ki sem ga omenil v uvodu, me je zbudil neznanski hrup, zato sem stekel na dvorišče. Stražarji so izginili, orožje je bilo nagrmadeno na kup, vrata pa so bila na stežaj odprta. Čez travnik je stalo drugo taborišče in lahko smo videli, kako so osvobojeni zaporniki bežali iz njega kakor čebele iz gorečega panja. Z osvoboditvijo pa je prišlo tudi do krutega maščevanja. Pokol, ki je sledil, se mi še zmeraj živo riše pred očmi.

Zaporniki so se maščevali nad tistimi sozaporniki (imenovanimi kapoji), ki so sodelovali s stražarji, tako da so jih do smrti pretepli. Kapoji so bili pogosto celo bolj kruti od nacističnih stražarjev. Opazoval sem nekega zapornika, kako je do smrti pretepel kapoja in pri tem vpil: »Ubil mi je očeta. Skupaj sva vse to preživela in samo pred dvema dnevoma ga je ubil!« Do večera je bil travnik poln trupel kapojev in drugih zapornikov – ležalo jih je na stotine. Preden smo odšli, smo se razgledali po taborišču in si ogledali usmrtilne naprave, še zlasti plinske celice, in peči.

Spoznam pravega Boga

Domov sem prišel konec maja 1945. Medtem moja starša nista samo izvedela za Božje ime – tisto, ki sem ga slišal v bunkerju – temveč sta dejansko tudi postala Jehovovi priči. Nedolgo zatem ko sem se vrnil, sem spoznal mlado dekle Olgo, ki so jo zanimale duhovne stvari, in leto dni kasneje sva se poročila. S svojo vnemo za biblijsko resnico me je spodbudila, da sem še naprej spoznaval Jehova. Na enem od naših zadnjih zborov pred nastopom komunistične oblasti, ki je leta 1949 prepovedala oznanjevanje, sva se Olga in jaz skupaj s 50 drugimi krstila v reki Vah v mestu Piešťany. Sčasoma sta se nama rodili dve hčerki, Olga in Vlasta.

Ján Sebín, Pričevalec, ki je pomagal ponovno organizirati oznanjevanje po drugi svetovni vojni, je bil naš stalni gost in moj tesni sodelavec v oznanjevanju. Kljub temu da so nas komunisti vse bolj preganjali, našega dela niso mogli ustaviti. Z ljudmi smo se previdno pogovarjali o biblijskih resnicah in kmalu smo imeli veliko biblijskih poukov. Ko se je Ján odselil, sva z ženo naprej vodila te pouke. Kasneje sva na naših zborih pogosto srečala te drage prijatelje skupaj z njihovimi otroki in vnuki. To naju je navdajalo z velikim veseljem!

Posebna služba

Do leta 1953 je bilo poslanih v zapor veliko Prič, ki so vodili oznanjevalsko delo. Zato sem bil naprošen, da pomagam pri oznanjevanju na področju, ki je bilo od našega doma oddaljeno kakih 150 kilometrov. Vsak drugi teden  sem v soboto popoldan po službi odpotoval z vlakom iz mesta Nové Mesto nad Váhom v severni del osrednje Slovaške do mesta Martin. Tam sem se z ljudmi pogovarjal o Bibliji do poznih večernih ur in nato še celo nedeljo. V nedeljo zvečer sem se z vlakom odpeljal nazaj v Nové Mesto. Običajno sem prispel okrog polnoči in prenočil pri nekem starejšem zakonskem paru, ki me je gostoljubno sprejel. Nato sem naslednje jutro odšel kar naravnost v službo in se v ponedeljek zvečer vrnil k družini v vas Krajné. Ob koncih tedna, ko sem bil zdoma, je Olga skrbela za najini hčerki.

Nato sem bil leta 1956 povabljen, da bi služil kot okrajni nadzornik, kar je pomenilo obiskovati občine na našem področju, da bi jih duhovno krepil. Ker je bilo zaprtih veliko bratov, ki so bili prej okrajni nadzorniki, se mi je zdelo nujno, da sprejmem to odgovornost. Z ženo sva bila prepričana, da bo Jehova pomagal najini družini.

Komunistični zakon je določal, da morajo biti vsi državljani zaposleni. Vlada je na brezposelne gledala kot na zajedalce in jih poslala v zapor. Zato sem obdržal svoje svetno delo. Vsak mesec sem dva konca tedna preživel doma z družino, da smo skupaj sodelovali v duhovnih in drugih dejavnostih, druga dva konca tedna pa sem obiskal eno od šestih bližnjih občin v okraju.

Kako smo izdelovali literaturo med prepovedjo

Okrajni nadzorniki so bili odgovorni za to, da je imela vsaka občina v okraju biblijsko literaturo. Sprva so se revije večinoma ročno prepisovale ali pretipkavale. Kasneje smo lahko dobili negative Stražnega stolpa in jih poslali občinam. Revije so nato razmnožili na fotografski papir. Ker bi bil nakup velikih količin takšnega papirja videti sumljiv, so morali biti tisti, ki so ga kupovali, pogumni in previdni.

Štefan Hučko je to delo prav vzljubil in mu je šlo zelo dobro od rok. Naj povem primer: Nekega dne je šel v trgovino s fotografskim materialom, ki je bila daleč proč od njegovega doma, da bi kupil fotografski papir. Ker ga niso imeli na zalogi, je že hotel oditi, nato pa je zagledal prijazno prodajalko, ki mu je nekoč prej obljubila papir. Ko je že zakoračil proti njej, je opazil, da v trgovino vstopa policist. V istem trenutku je prodajalka videla Štefana in veselo vzkliknila: »Gospod! Imate srečo. Dobili smo pošiljko fotografskega papirja, ki ga potrebujete.«

Štefan je hitro odvrnil: »Oprostite gospa, toda najbrž ste me zamenjali s kom drugim. Prišel sem le po negativ.«

Zatem ko se je vrnil k svojemu avtomobilu, je pomislil, da ne more oditi brez te dragocene pošiljke fotografskega papirja, po katero je prišel. Tako je kasneje, ko je slekel plašč in si z glave snel kapo ter tako skušal spremeniti svoj videz, ponovno šel v trgovino in stopil naravnost k prodajalki. »Tukaj sem bil pred enim tednom,« je pojasnil, »in obljubili ste mi, da boste naročili nekaj fotografskega papirja zame. Ali ga imate?«

»O, seveda ga imamo,« je odvrnila. »Ampak gospod, veste, le pred nekaj minutami je bil tukaj neki moški, ki vam je bil zelo podoben. To je neverjetno – kakor da bi bil vaš brat dvojček!« Štefan je hitro prevzel veliko pošiljko papirja in odšel, hvaležen Jehovu, da ga je dobil.

V 1980-ih smo začeli uporabljati šapirografe in majhne ofsetne stroje, s katerimi smo v kleteh in na drugih skrivnih mestih tiskali biblijsko  literaturo. Sčasoma se je naklada vsake številke naših revij, pa tudi knjig in knjižic, približala številu Prič in ga celo presegla.

Nezaželeni obiski

Nekega dne v 1960-ih so mi naročili, naj se oglasim v vojaškem oddelku podjetja, za katero sem delal. Trije moški v civilu so me zasliševali: »Kako dolgo si že povezan z Jehovovimi pričami? In s kom se sestajaš?« Ker nisem želel povedati nič določnega, so mi dejali, da bodo z menoj še govorili. To je bilo moje prvo srečanje s službo državne varnosti oziroma tajno policijo.

Kmalu zatem so me z delovnega mesta odvedli na policijsko postajo. Predme so položili prazen list papirja in mi naročili, naj nanj napišem imena drugih Prič. Ko se je neki moški čez kako uro vrnil, je bil papir še vedno nepopisan in pojasnil sem mu, da ne morem povedati imen. Naslednji teden se je zgodba ponovila. Vendar so me takrat pretepli in me, medtem ko sem odhajal, vso pot po hodniku brcali.

Zatem sem imel kako leto mir. Nato je policija poslala k meni nekega moškega. Skupaj sva bila v nacističnem koncentracijskem taborišču. Rekel mi je: »Svoje ravnanje z vami moramo spremeniti. Kadar vtaknemo v zapor koga od Pričevalcev, jih iz njega pride pet.« Vlada je želela, da bi imela vsaj nekaj nadzora nad našim delom. Toda bil sem odločen, da ne bom izdal niti enega podatka, ki bi jim to omogočil.

Bil sem eden od tistih, ki jih je tajna policija več let vsake toliko časa obiskala. Včasih so z nami ravnali prijateljsko, spet drugič pa so koga od nas poslali v zapor. Na srečo me niso nikoli zaprli, toda ta nezaželena srečanja s policijo so trajala vse do leta 1989, ko je na Češkoslovaškem padel komunizem.

Nekaj tednov po tem dogodku me je obiskal pomemben član službe državne varnosti iz Bratislave. Opravičil se je z besedami: »Če bi jaz odločal, vas ne bi nikoli nadlegovali.« Nato mi je iz svojega avtomobila prinesel dve vrečki vloženega sadja.

Jehova, močan stolp

Imel sem srečno in zadovoljujoče življenje, čeprav sem 40 let svojega krščanskega delovanja preživel pod prepovedjo. Zaradi dogodkov v tistih letih so se vezi med zvestimi soverniki le še bolj okrepile. Naučili smo se ceniti prijateljstvo, ki se je razvilo med nami, in si med seboj zaupati.

Marca 2003 sem doživel strašansko izgubo, ko mi je umrla draga žena Olga. Vsa leta zakona je bila zvesta tovarišica. In vseskozi sva bila skupaj zaposlena s krščanskimi dejavnostmi. Sedaj služim kot krščanski starešina v naši občini in iščem vredne posameznike, s katerimi se lahko pogovarjam o biblijskih resnicah. Ime Jehova, za katero sem prvič slišal v bunkerju med drugo svetovno vojno, zame ostaja močan stolp. * (Pregovori 18:10)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 12]

Leta 1942, ko sem služil v slovaški vojski

[Slika na strani 12]

Kasneje sem bil zaprt v Gusnu (v ozadju)

[Vir slike]

© ČTK

[Slika na strani 12]

Oče nam je ob nedeljskih dopoldnevih bral iz Biblije

[Slika na strani 13]

Najin poročni dan leta 1946

[Slika na strani 15]

Z Olgo malo pred njeno smrtjo