• LETO ROJSTVA: 1941

• DRŽAVA ROJSTVA: BENIN

• PRETEKLOST: POLIGAMIST, NASPROTNIK JEHOVOVIH PRIČ

MOJE ŽIVLJENJE NEKOČ:

Rodil sem se v velikem mestu Cotonou v Beninu. Starši so me vzgajali v katoliški veri, vendar nisem hodil redno v cerkev. Mnogi katoličani v moji okolici so imeli po več žena, saj je bila takrat poligamija legalna. Sčasoma sem imel štiri žene.

Ko je v naši državi v 1970-ih izbruhnila revolucija, sem menil, da nam bo to koristilo. Zato sem jo z vsemi močmi podprl in se pričel ukvarjati s politiko. Revolucionarji niso marali Jehovovih prič, saj so Priče politično nevtralni. Bil sem med tistimi, ki so jih preganjali. Ko so bili njihovi misijonarji leta 1976 izgnani iz države, sem bil prepričan, da se ne bodo nikoli več vrnili.

KAKO JE BIBLIJA SPREMENILA MOJE ŽIVLJENJE:

Revolucija se je končala leta 1990. Na moje presenečenje so se kmalu zatem v državo vrnili misijonarji Jehovovih prič. Začel sem se spraševati, ali ni morda Bog s temi ljudmi. Približno takrat sem zamenjal delovno mesto. Eden od mojih novih sodelavcev je bil Jehovova priča. Ni izgubljal časa, temveč mi je takoj začel govoriti o svojem verovanju. V Svetem pismu mi je pokazal vrstice, ki opisujejo Jehova kot Boga ljubezni in pravice. (5. Mojzesova 32:4; 1. Janezovo 4:8) Ti lastnosti sta me pritegnili, zato sem o Jehovu želel izvedeti kaj več. Strinjal sem se, da pričnem preučevati Sveto pismo.

Kmalu sem začel obiskovati shode Jehovovih prič. Prevzet sem bil nad pristno ljubeznijo, ki sem jo opazil med njimi – med seboj niso delali razlik, čeprav so pripadali različnim rasam in družbenim razredom. Bolj ko sem se družil z njimi, bolj jasno mi je bilo, da so pravi Jezusovi sledilci. (Janez 13:35)

Spoznal sem, da bom moral zapustiti Katoliško cerkev, če bom želel služiti Jehovu. To mi ni bilo lahko storiti, saj me je bilo strah, kaj si bodo ljudje mislili o meni. Po dolgem času  sem z Jehovovo pomočjo zbral pogum in se izpisal iz Cerkve.

Narediti pa sem moral še eno veliko spremembo. Pri preučevanju Svetega pisma sem izvedel, da Bog ne odobrava poligamije. (1. Mojzesova 2:18–24; Matej 19:4–6) V njegovih očeh je bil veljaven samo moj prvi zakon. Zato sem to zakonsko zvezo potrdil pred oblastmi, druge žene pa poslal proč in poskrbel za njihove gmotne potrebe. Čez čas sta dve od njih postali Jehovovi priči.

KAKO MI JE TO KORISTILO:

Čeprav je moja žena ostala katoličanka, spoštuje mojo odločitev, da častim Jehova. Oba sva mnenja, da sem postal boljši mož.

V preteklosti sem bil prepričan, da bom lahko družbi pomagal s tem, da se bom ukvarjal s politiko, toda ta moja prizadevanja so se izkazala za jalovo početje. Sedaj vem, da je edina rešitev za probleme človeštva Božje kraljestvo. (Matej 6:9, 10) Hvaležen sem Jehovu, da mi je pokazal, kako naj živim, da bom zares srečen.

• LETO ROJSTVA: 1977

• DRŽAVA ROJSTVA: BRAZILIJA

• PRETEKLOST: PASTOR BINKOŠTNE CERKVE

MOJE ŽIVLJENJE NEKOČ:

Odraščal sem na obrobju mesta Itu v brazilski zvezni državi Sao Paulo. Ta del mesta je bil znan po visoki stopnji kriminala.

Bil sem skrajno nasilen in nemoralen. Poleg tega sem preprodajal droge. Sčasoma sem dojel, da bom zaradi takšnega življenja pristal bodisi v ječi bodisi na pokopališču, zato sem nehal tako živeti. Zatem sem se pridružil Binkoštni cerkvi in čez čas postal pastor.

Menil sem, da bom kot pastor lahko zares pomagal ljudem. Na lokalnem radiu sem imel celo svojo versko oddajo in tako sem postal dobro znan v svojem kraju. Vendar sem sčasoma ugotovil, da Binkoštni cerkvi kot celoti ni mar za blaginjo njenih članov – še manj pa za čaščenje Boga. Opazil sem, da je njen edini cilj zbirati denar. Zato sem se odločil, da se bom iz nje izpisal.

KAKO MI JE BIBLIJA SPREMENILA ŽIVLJENJE:

Ko so Jehovove priče začeli z menoj preučevati Sveto pismo, sem takoj opazil, da so drugačni od drugih religij. V oči mi je padlo dvoje. Prvič, Jehovove priče niso samo govorili o ljubezni do Boga in bližnjega, temveč so jo tudi izkazovali. Drugič, niso se vpletali v politiko ali vojne. (Izaija 2:4) Ti dejstvi sta me prepričali, da sem našel pravo vero – ozko pot, ki vodi v večno življenje. (Matej 7:13, 14)

Spoznal sem, da bom moral storiti nekaj korenitih sprememb, če bom hotel ugajati Bogu. Moral sem se bolj posvetiti svoji družini in postati bolj ponižen. Teh potrebnih sprememb mi ni bilo lahko storiti, vendar mi je z Jehovovo pomočjo uspelo. Moja žena je bila nad mojimi spremembami prevzeta. Preučevati je  sicer začela že pred mano, vendar je sedaj hitreje napredovala. Kmalu sva oba vedela, da želiva postati Jehovovi priči. Krstila sva se na isti dan.

KAKO MI JE TO KORISTILO:

Z ženo nama je v veselje, da lahko pomagava najinim trem otrokom splesti tesen odnos z Jehovom. Smo srečna družina. Hvaležen sem Jehovu, da me je pritegnil k resnici, ki jo najdemo v njegovi Besedi, Bibliji. Ta knjiga ima zares moč spremeniti življenje ljudi! Jaz sem živ dokaz tega.

• LETO ROJSTVA: 1957

• DRŽAVA ROJSTVA: AVSTRALIJA

• PRETEKLOST: NESREČNO OTROŠTVO

MOJE ŽIVLJENJE NEKOČ:

Odraščala sem v Newcastlu, v Novem Južnem Walesu. Bila sem najstarejša od sedmih otrok, ki so se rodili nasilnemu, zapitemu očetu in nasilni materi. Mati me je fizično in besedno zlorabljala. Vedno znova mi je govorila, da sem hudobna in da se bom mučila v peklenskem ognju. Takšne grožnje so mi naganjale strah v kosti.

Zaradi poškodb, ki mi jih je zadajala mama, sem pogosto manjkala v šoli. Pri 11-ih so me vzeli staršem in me najprej poslali v državno ustanovo, zatem pa v samostan. Pri 14-ih sem od tam zbežala. Nisem se hotela vrniti domov, zato sem živela na ulicah Kings Crossa, predmestja Sydneyja.

Medtem ko sem živela na ulici, sem začela uživati alkohol in se ukvarjati z drogami, pornografijo in prostitucijo. Nekaj, kar sem doživela, me je še posebej prestrašilo. Živela sem v stanovanju lastnika nočnega kluba. Nekega večera sta ga obiskala dva moška. Poslal me je v spalnico, vendar sem lahko slišala njihov pogovor. Izvedela sem, da me lastnik kluba namerava prodati tema moškima. Skrila naj bi me na tovorni ladji in me odpeljala na Japonsko, da bi tam delala v nekem baru. V paniki sem skočila z balkona in zbežala v upanju, da mi bo kdo pomagal.

Naletela sem na moškega, ki je bil na obisku v Sydneyju. Pojasnila sem mu svoje okoliščine in upala, da mi bo dal nekaj denarja. On pa me je povabil k sebi, da bi se lahko oprhala in nekaj pojedla. Stvari so se iztekle tako, da nisem nikoli odšla. Čez eno leto sva se poročila.

KAKO MI JE BIBLIJA SPREMENILA ŽIVLJENJE:

Ko sem začela preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami, so me preplavljala različna čustva. Bila sem jezna, ko sem izvedela, da je vir vsega zla Satan; od nekdaj so me namreč učili, da nam trpljenje povzroča Bog. Začutila pa sem tudi veliko olajšanje, ko sem izvedela, da Bog ljudi ne kaznuje v peklenskem ognju, kar me je plašilo, odkar pomnim.

 Zelo me je prevzelo, ko sem videla, da Priče pri vsaki odločitvi, ki jo sprejmejo, vodi Sveto pismo. Res živijo po svoji veri. Bila sem težavna, vendar so z mano, ne glede na to, kaj sem rekla ali storila, ravnali ljubeče in spoštljivo.

Najtežje se mi je bilo spoprijeti z občutki ničvrednosti. Sama sebi sem se močno gnusila in teh občutkov se nisem mogla otresti še dolgo po krstu. Jehova sem imela rada, vendar sem bila prepričana, da on nikoli ne bo mogel imeti rad nekoga, ki je takšen kot jaz.

Do prelomnice je prišlo kakih 15 let po mojem krstu. Med govorom v kraljestveni dvorani Jehovovih prič je govornik spregovoril o vrsticah iz Jakoba 1:23, 24. Ta odlomek primerja Božjo Besedo z ogledalom, v katerem se lahko vidimo takšne, kakršne nas vidi Jehova. Začela sem se spraševati, ali me Jehova v tem ogledalu morda vidi drugačno, kakor se vidim sama. Sprva sem se tej misli upirala. Še vedno sem menila, da od Jehova enostavno ne morem pričakovati, da me bo imel rad.

Nekaj dni kasneje sem prebrala svetopisemski stavek, ki mi je spremenil življenje. To je bil stavek iz Izaija 1:18, kjer Jehova pravi: »Pridite, razčistimo stvari med seboj, [. . .] če so vaši grehi kakor škrlat, bodo postali beli kakor sneg.« Zdelo se mi je, kakor da mi Jehova prigovarja: »Daj no, Vicky, razčistiva stvari med seboj. Poznam te, vem za tvoje grehe, vem, kaj imaš v srcu – in imam te rad.«

Tiste noči nisem mogla spati. Še vedno sem dvomila o tem, da bi me Jehova lahko imel rad, vendar sem začela razmišljati o Jezusovi odkupni žrtvi. Nenadoma se mi je posvetilo, da je Jehova že zelo dolgo potrpežljiv z menoj in da mi na najrazličnejše načine kaže, da me ima rad. Jaz pa sem mu tako rekoč govorila: »Tvoja ljubezen ni tako velika, da bi me dosegla. Žrtev tvojega Sina ni dovolj, da bi pokrila moje grehe.« Bilo je, kakor da bi zavračala odkupnino, ki jo je Jehova priskrbel. Sedaj pa sem med premišljevanjem o tem darilu končno začutila, da me ima Jehova zares rad.

KAKO MI JE TO KORISTILO:

Počutim se čisto, živo in notranje izpolnjeno. Moj zakon se je izboljšal in vesela sem, da lahko s svojimi izkušnjami pomagam drugim. Z Jehovom sem si vedno bližje.

• LETO ROJSTVA: 1974

• DRŽAVA ROJSTVA: RUSIJA

• PRETEKLOST: LJUBITELJ TEŽKOMETALNE GLASBE

MOJE ŽIVLJENJE NEKOČ:

Rodil sem se v Votkinsku, rojstnem kraju slavnega skladatelja Petra Iljiča Čajkovskega. Naša družina je bila revna. Oče je imel veliko lepih lastnosti, vendar je bil alkoholik, zato je pri nas doma vedno vladalo napeto ozračje.

Nisem bil ravno dober učenec in z leti se je v meni razvil občutek manjvrednosti. Zaprl sem se vase in postal nezaupljiv do drugih. Obiskovanje šole je bilo zame  zelo stresno. Ko sem denimo moral govoriti pred razredom, pogosto nisem mogel pojasniti niti osnovnih pojmov, ki sem jih drugače lahko. Na koncu osmega razreda je v mojem spričevalu pisalo: »Reven besedni zaklad, nezmožen izraziti svoje misli.« Te besede so me prizadele in počutil sem se še bolj ničvrednega. Pričel sem razmišljati o smislu svojega življenja.

V najstniških letih sem začel piti alkoholne pijače. Sprva mi je alkohol izboljšal počutje. Ko pa sem začel preveč piti, me je vznemirjala vest. Zdelo se mi je, da je moje življenje nesmiselno. Postajal sem vse bolj depresiven, včasih tudi po več dni nisem šel iz hiše. Začel sem razmišljati o samomoru.

Pri 20-ih sem začasno tolažbo našel v težkometalni glasbi. Ta glasba me je napolnjevala z energijo in pričel sem se družiti z ljudmi, ki so jo poslušali. Pustil sem si rasti lase, si dal preluknjati ušesa in se oblačil kakor glasbeniki, ki sem jih občudoval. Sčasoma sem postal brezbrižen in agresiven in se pogosto prepiral s svojimi domačimi.

Mislil sem, da me bo poslušanje težkometalne glasbe osrečilo, vendar se je zgodilo ravno nasprotno. Čisto sem se spremenil! In ko sem izvedel nekatere slabe stvari o zvezdnikih, ki sem jih občudoval, sem se počutil izdanega.

Znova sem začel premišljevati o samomoru, a tokrat resno. Od tega me je odvračala samo misel, kako bi to vplivalo na mojo mamo. Zelo me je imela rada in toliko dobrega je storila zame. Zaradi tega sem zelo trpel. Nisem hotel več živeti, življenja pa si tudi nisem mogel vzeti.

Da bi se zamotil, sem začel brati klasično rusko literaturo. V eni od zgodb je bil opisan junak, ki je pomagal v cerkvi. Nenadoma sem začutil gorečo željo, da bi nekaj storil za Boga in za druge. Svoje srce sem izlil Bogu v molitvi; tega nisem storil še nikoli dotlej. Prosil sem ga, naj mi pokaže, kaj naj storim, da bi bilo moje življenje smiselno. Med molitvijo sem občutil neverjetno olajšanje. Še bolj osupljivo pa je bilo to, kar se je zgodilo zatem. Samo dve uri kasneje je na moja vrata potrkala neka Jehovova priča in mi ponudila preučevanje Svetega pisma. Prepričan sem, da je bil to odgovor na mojo molitev. To je bil prvi dan mojega novega srečnega življenja.

KAKO MI JE BIBLIJA SPREMENILA ŽIVLJENJE:

Čeprav mi niti malo ni bilo lahko, sem vrgel proč vse, kar je bilo povezano s težkometalno glasbo. Vendar je ta glasba ostala usidrana v mojem umu še dolgo zatem. Kadar koli sem po naključju šel mimo kakšnega kraja, kjer so igrali to glasbo, sem se takoj spomnil svoje preteklosti. Ker teh neprijetnih spominov nisem hotel mešati z vsem dobrim, kar je sedaj poganjalo korenine v mojih mislih in srcu, sem se takšnih krajev začel namenoma ogibati. In kadar koli sem se znašel v skušnjavi, da bi tuhtal o svoji preteklosti, sem goreče molil. Takrat sem začutil »Božji mir, ki presega vsako misel«. (Filipljanom 4:7)

Med preučevanjem Svetega pisma sem izvedel, da so kristjani dolžni drugim govoriti o svoji veri. (Matej 28:19, 20) Bil sem prepričan, da tega ne bom nikoli zmogel. Hkrati pa me je to, kar sem se naučil, zelo osrečilo in me navdalo z notranjim mirom. Zavedal sem se, da morajo tudi drugi izvedeti te resnice. Zato sem kljub strahu začel ljudem govoriti o tem, kar sem izvedel. Na moje veliko presenečenje mi je to, da sem drugim govoril o Svetem pismu, pravzaprav dvignilo samozavest. Hkrati pa se je novo pridobljeno verovanje še bolj zakoreninilo v mojem srcu.

KAKO MI JE TO KORISTILO:

Sedaj sem srečno poročen in vesel sem, da sem lahko več ljudem pomagal spoznati Sveto pismo, tudi svoji sestri in mami. To, da služim Bogu in da drugim pomagam izvedeti več o njem, daje mojemu življenju resnični smisel.