Razodetje Janezu 10:1–11
10 Nato sem videl, kako se je iz nebes spuščal še en močan angel. Ogrnjen je bil z oblakom in na glavi je imel mavrico. Njegov obraz je bil kakor sonce,+ njegovi nogi sta bili kakor ognjena stebra
2 in v roki je imel razvit majhen zvitek. Z desno nogo je stopil na morje, z levo na zemljo
3 in glasno zavpil, da se je slišalo, kakor bi zarjovel lev.+ In ko je zavpil, so se zaslišali glasovi sedmih gromov.+
4 Ko je teh sedem gromov spregovorilo, sem hotel zapisati, kaj so rekli, toda iz nebes sem zaslišal glas,+ ki je rekel: »To, kar je povedalo sedem gromov, zapečati. Tega ne zapiši.«
5 Angel, ki sem ga videl stati na morju in zemlji, je dvignil desnico proti nebu.
6 Pri tistem, ki živi vedno, vso večnost,+ ki je ustvaril nebo in to, kar je na njem, zemljo in to, kar je na njej, ter morje in to, kar je v njem,+ je prisegel: »Odlašanja ne bo več.
7 Tik preden bo zatrobil sedmi angel,+ bo izpolnjena sveta skrivnost,+ ki jo je Bog kot dobro novico oznanil svojim sužnjem, prerokom.«+
8 Nato sem spet zaslišal glas iz nebes.+ Rekel mi je: »Pojdi, vzemi razviti zvitek iz roke angela, ki stoji na morju in zemlji.«+
9 Šel sem torej k angelu in mu rekel, naj mi da mali zvitek. On pa mi je rekel: »Vzemi ga in pojej.+ V želodcu ti bo povzročil grenkobo, v ustih pa bo sladek kakor med.«
10 Iz angelove roke sem vzel mali zvitek in ga pojedel.+ V ustih je bil sladek kakor med,+ toda ko sem ga pogoltnil, sem v želodcu začutil grenkobo.
11 Rečeno mi je bilo: »Znova moraš prerokovati glede ljudstev, narodov, jezikov in mnogih kraljev.«
