Svetopisemski učenjaki priznavajo, da se Božje osebno ime, ki ga predstavlja tetragram (יהוה), v izvirnem besedilu Hebrejskih spisov pojavlja skoraj 7000-krat. Toda mnogi menijo, da se Božje ime v izvirnem besedilu Krščanskih grških spisov ni uporabljalo. Zato v večini današnjih prevodov Svetega pisma v tako imenovani Novi zavezi ni najti imena Jehova. Veliko prevajalcev nadomešča Božje osebno ime z »Gospod« celo v navedkih iz Hebrejskih spisov, v katerih se pojavlja tetragram.

Pri prevajanju Svetega pisma – prevod novi svet se ni sledilo temu vzorcu. V Prevodu novi svet se ime Jehova v Krščanskih grških spisih pojavi vsega skupaj 237-krat. Prevajalci so pri tem upoštevali dva pomembna dejavnika: 1. Grški rokopisi, ki so danes na voljo, niso izvirniki. Obstaja na tisoče teh prepisov in večina jih je nastala vsaj 200 let po tem, ko je bilo napisano izvirno besedilo. 2. Prepisovalci rokopisov so v tistem času tetragram že nadomeščali z grško besedo Kýrios, ki pomeni »Gospod«, ali pa so prepisovali iz rokopisov, v katerih je bila ta sprememba že narejena.

Odbor za pripravo Prevoda novi svet je ugotovil, da obstajajo prepričljivi dokazi za to, da so izvirni grški rokopisi vsebovali tetragram. To je sklenil na temelju naslednjega:

• V prepisih Hebrejskih spisov, ki so se uporabljali v času Jezusa in njegovih apostolov, se je tetragram pojavljal v celotnem besedilu. V preteklosti se nekateri s tem niso strinjali. Toda odkar so bili blizu Kumrana odkriti prepisi Hebrejskih spisov, ki datirajo v prvo stoletje, ni mogel nihče več trditi, da se v prepisih tetragram ni pojavljal.

• V času Jezusa in njegovih apostolov se je tetragram pojavljal tudi v grških prevodih Hebrejskih spisov. Učenjaki so več stoletij menili, da rokopisi grškega prevoda Hebrejskih spisov, imenovanega Septuaginta, niso vsebovali tetragrama. Potem pa jim je sredi 20. stoletja pozornost pritegnilo nekaj zelo starih fragmentov grške Septuaginte, ki je bila v rabi v Jezusovem času. Ti fragmenti vsebujejo Božje osebno ime, zapisano s hebrejskimi črkami. Torej so v Jezusovih dneh obstajali grški prepisi Svetih spisov, ki so vsebovali Božje ime. Toda v  četrtem stoletju n. št. glavni rokopisi grške Septuaginte, denimo Vatikanski kodeks in Sinajski kodeks, v knjigah od 1. Mojzesove do Malahija niso vsebovali Božjega imena na mestih, kjer se je to ime pojavljalo v zgodnejših rokopisih. Zato ni presenetljivo, da v besedilih, ki so se ohranila iz tistega časa, ni Božjega imena v tako imenovani Novi zavezi oziroma Grških spisih.

  Jezus je v molitvi Bogu rekel: »Tvoje ime sem razodel ljudem, ki so bili del sveta in si mi jih dal.« Rekel je tudi, da bo drugim še naprej razodeval njegovo ime.

• V samih Krščanskih grških spisih piše, da je Jezus pogosto govoril o Božjem imenu in ga razglašal drugim. V molitvi Bogu je rekel: »Tvoje ime sem razodel ljudem, ki so bili del sveta in si mi jih dal.« Rekel je tudi, da bo drugim še naprej razodeval njegovo ime. (Janez 17:6, 11, 12, 26)

• Krščanski grški spisi so navdihnjen dodatek svetim Hebrejskim spisom, zato bi bilo protislovno, če bi Jehovovo ime nenadoma izginilo iz besedila. Približno sredi prvega stoletja n. št. je učenec Jakob rekel starešinam v Jeruzalemu: »Símeon nam je natančno opisal, kako je Bog zdaj posvetil pozornost narodom, da bi izmed njih zbral ljudstvo, ki bo nosilo njegovo ime.« (Apostolska dela 15:14) Nikakor ne bi bilo logično, da bi Jakob izjavil kaj takega, če ne bi v prvem stoletju nihče poznal ali uporabljal Božjega imena.

• V Krščanskih grških spisih se Božje ime pojavlja v skrajšani obliki. V Razodetju 19:1, 3, 4, 6 je Božje ime del izraza »Aleluja«. Ta izraz izhaja iz hebrejske besedne zveze, ki dobesedno pomeni »Hvalite Jaha«. »Jah« je skrajšana oblika imena Jehova. Veliko imen v Krščanskih grških spisih je izpeljanih iz Božjega imena. Vsebuje ga tudi Jezusovo ime, saj glede na strokovna dela njegovo ime pomeni »Jehova je rešitev«.

• Zgodnji judovski spisi nakazujejo na to, da so judovski kristjani v svojih spisih uporabljali Božje ime. V zbirki ustnih zakonov, imenovani Tosefta, ki je bila dokončana okoli leta 300 n. št., glede krščanskih spisov, ki so se sežigali na šabat, beremo: »Knjige evangelistov in knjige minimov [domnevno judovskih kristjanov] niso obvarovane pred ognjem, ampak se pustijo, da zgorijo tam, kjer so, skupaj z omembami Božjega imena, ki so v njih.« Isti vir navaja, da je rabin Josej Galilejec, ki je živel na začetku drugega stoletja n. št., rekel, da se ob  drugih dnevih v tednu »iz njih [nanaša se na krščanske spise] izrežejo omembe Božjega imena in se spravijo, ostalo pa se sežge«.

• Nekateri svetopisemski učenjaki priznavajo, da se je na mestih, kjer so v Krščanskih grških spisih navedki iz Hebrejskih spisov, verjetno res pojavljalo Božje ime. V slovarju The Anchor Bible Dictionary pod naslovom »Tetragram v Novi zavezi« piše naslednje: »Obstaja nekaj dokazov, da je bil ob nastajanju N[ove] Z[aveze] v nekaterih ali v vseh navedkih iz  S[tare] Z[aveze] zapisan tetragram, Božje ime Jahve.« Učenjak George Howard pa pravi: »V prepisih grškega prevoda Svetega pisma [Septuaginte], ki je za zgodnjo cerkev predstavljal Svete spise, se je tetragram še vedno pojavljal, zato je logično sklepati, da so pisci N[ove] Z[aveze], ko so navajali iz Svetih spisov, v svetopisemskem besedilu ohranjali tetragram.«

• Božje ime se pojavlja v prevodih Krščanskih grških spisov priznanih svetopisemskih prevajalcev. Nekateri od teh so Božje ime uporabljali že veliko prej, preden je izšel Prevod  novi svet. V nadaljevanju je navedenih nekaj teh prevajalcev in njihova dela: A Literal Translation of the New Testament ... From the Text of the Vatican Manuscript (Herman Heinfetter, 1863); The Emphatic Diaglott (Benjamin Wilson, 1864); The Epistles of Paul in Modern English (George Barker Stevens, 1898); St. Paul’s Epistle to the Romans (W. G. Rutherford, 1900); The New Testament Letters (londonski škof J. W. C. Wand, 1946). Poleg tega je na začetku 20. stoletja prevajalec Pablo Besson v španskem prevodu zapisal »Jehová« v Luku 2:15 in Judu 14 ter na več kot 100 mestih v svojih prevajalskih opombah omenil Božje ime kot bolj verjeten prevod. Veliko pred temi prevodi je bil tetragram zapisan v številnih odlomkih hebrejskih prevodov Krščanskih grških spisov, ki so začeli nastajati v 16. stoletju. Že samo v nemščini uporablja ime »Jehova« (ali »Jahve«) najmanj 11 prevodov Krščanskih grških spisov, štirje prevajalci pa so zapisali ime v oklepajih za nazivom »Gospod«. Več kot  70 nemških prevodov vsebuje Božje ime v podčrtnih opombah ali komentarjih.

• Božje ime v Krščanskih grških spisih vsebujejo svetopisemski prevodi v več kot sto jezikih. Božje ime brez zadržkov uporabljajo svetopisemski prevodi v številnih afriških, indijanskih, azijskih, evropskih in tihooceanskih jezikih. (Glej seznam na  straneh 1742 in 1743.) Prevajalci teh prevodov so se odločili uporabiti Božje ime iz podobnih razlogov, kot smo jih že omenili. Nekateri od teh prevodov Krščanskih grških spisov so izšli pred nedavnim, denimo Sveto pismo v rotumanščini (1999), v katerem se »Jihova« pojavi 51-krat v 48 vrsticah, in indonezijski prevod v tobski bataščini (1989), v katerem se »Jahowa« pojavi 110-krat.

Očitno je torej, da obstajajo tehtni razlogi za to, da se Božje ime Jehova vrne v Krščanske grške spise. Natanko to so naredili prevajalci Prevoda novi svet. Nadvse spoštujejo Božje ime in iz strahospoštovanja pazijo, da ne bi odstranili nič, kar je bilo napisano v izvirnem besedilu. (Razodetje 22:18, 19)