Prvo Janezovo pismo 1:1-10

  • Beseda, ki daje življenje (1–4)

  • Živeti v luči (5–7)

  • Treba je priznati grehe (8–10)

1  Pišemo vam o njem, ki je bil od začetka, ki smo ga slišali, ga na lastne oči videli, ga opazovali in ga z rokami otipali – pišemo vam o njem, ki prinaša besedo, ki daje življenje.+  (Da, večno življenje+ nam je bilo razodeto in mi smo ga videli ter vam o njem pričujemo+ in ga oznanjamo. To večno življenje izvira od Očeta in nam je bilo razodeto.)  Govorimo vam o njem, ki smo ga videli in slišali.+ To delamo zato, da bi bili tudi vi eno* z nami, tako kot smo mi eno z Očetom in njegovim Sinom, Jezusom Kristusom.+  Vse to pišemo zato, da bi bilo naše veselje popolno.  Oznanjamo vam sporočilo, ki smo ga slišali od njega. Glasi se takole: Bog je luč+ in z njim ni povezana nikakršna tema.  Če rečemo, da smo eno* z njim, vendar še naprej živimo v temi, lažemo in ne živimo v skladu z resnico.+  Če pa živimo v luči, kakor je v luči on sam, smo res eno* drug z drugim in nas kri njegovega Sina, Jezusa, očiščuje vsega greha.+  Če rečemo, da smo brez greha, zavajamo sami sebe+ in resnice ni v našem srcu.  Če pa svoje grehe priznamo, nam jih bo Bog, ker je zvest in pravičen, odpustil in nas očistil vse nepravičnosti.+ 10  Če rečemo, da ne grešimo, je tako, kot bi rekli, da je Bog lažnivec, in njegove besede ni v našem srcu.

Opombe

Ali »v družabništvu; zedinjeni«.
Ali »zedinjeni«.
Ali »zedinjeni«.