Prva Mojzesova knjiga 42:1-38
42 Ko je Jakob izvedel, da imajo v Egiptu žito,+ je svojim sinovom rekel: »Zakaj samo gledate drug drugega?«
2 Nato je dodal: »Slišal sem, da imajo v Egiptu žito. Pojdite tja in nam ga kupite, da ne bomo od lakote pomrli.«+
3 Deset Jožefovih bratov+ je torej šlo v Egipt kupit žito.
4 Toda Benjamina,+ Jožefovega brata, Jakob ni poslal skupaj z drugimi brati. Rekel je namreč: »Da se mu ne bo zgodilo kaj hudega in bo umrl.«+
5 Tako so skupaj z drugimi, ki so prihajali kupovat žito, prišli tudi Izraelovi sinovi, saj je bila lakota tudi v kánaanski deželi.+
6 Jožef pa je imel oblast nad egiptovsko deželo+ in je prodajal žito ljudem iz vseh dežel.+ Tako so prišli tudi njegovi bratje ter pokleknili pred njim in se priklonili do tal.+
7 Ko je Jožef zagledal svoje brate, jih je takoj prepoznal, vendar jim ni razkril, kdo je.+ Ostro jih je vprašal: »Od kod ste prišli?« Odgovorili so: »Prišli smo iz kánaanske dežele kupit hrano.«+
8 Jožef je torej prepoznal svoje brate, oni pa njega niso.
9 Takoj se je spomnil tega, kar je o njih sanjal.+ Rekel jim je: »Vohuni ste! Prišli ste pogledat, kje je naša dežela nezaščitena!«
10 Odgovorili so mu: »Ne, gospod, prišli smo kupit hrano.
11 Vsi smo sinovi istega očeta. Smo pošteni ljudje. Nismo vohuni, naš gospod.«
12 On pa jim je rekel: »Ni res! Prišli ste pogledat, kje je naša dežela nezaščitena!«
13 Nato so rekli: »Nas je 12,+ naš gospod, in vsi smo bratje, sinovi istega očeta,+ ki živi v kánaanski deželi. Najmlajši je ostal pri očetu,+ enega pa ni več.«+
14 Toda Jožef jim je odgovoril: »Tako je, kot sem rekel. Vohuni ste!
15 Preizkusil vas bom in videl, ali govorite resnico: pri faraonovem življenju prisegam, da ne boste šli od tu, dokler ne pride sem vaš najmlajši brat.+
16 Naj eden od vas gre po vašega brata, drugi pa boste medtem priprti. Tako se bo videlo, ali ste govorili resnico. Če pa niste govorili resnice, ste zagotovo vohuni.«
17 Potem jih je vse skupaj priprl za tri dni.
18 Tretji dan jim je Jožef rekel: »Zelo spoštujem* Boga, zato naredite, kot vam bom rekel, in ostali boste živi.
19 Če ste pošteni, naj ostane eden izmed vaših bratov tu v priporu, drugi pa lahko greste in vzamete žito za svoje družine, da ne bodo lačne.+
20 Potem mi pripeljite najmlajšega brata, da se bodo vaše besede izkazale za resnične in ne boste umrli.« In oni so se s tem strinjali.
21 Drug drugemu so govorili: »Gotovo smo kaznovani za to, kar smo storili svojemu bratu.+ Videli smo namreč njegovo stisko, ko nas je rotil, naj se ga usmilimo, pa mu nismo prisluhnili. Zato je prišla nad nas ta nesreča.«
22 Takrat jim je Rúben rekel: »Ali vam nisem rekel, da otroku ne storite nič hudega? Ampak vi me niste poslušali!+ Zdaj pa moramo odgovarjati za njegovo kri.«+
23 Toda oni niso vedeli, da jih Jožef razume, saj je z njimi govoril po tolmaču.
24 Jožef je nato šel stran od njih in se zjokal.+ Ko se je vrnil, je govoril z njimi, zatem pa vzel Símeona+ in ga pred njihovimi očmi zvezal.+
25 Potem je zapovedal služabnikom, naj jim napolnijo vreče z žitom in jim vrnejo denar, vsakemu v njegovo vrečo, ter jim dajo hrano za na pot. In naredili so tako.
26 Zatem so bratje naložili žito na osle in odšli.
27 Ko je eden izmed njih v prenočišču odprl svojo vrečo, da bi nakrmil osla, je na vrhu vreče zagledal svoj denar.
28 Svojim bratom je rekel: »Glejte, denar so mi vrnili! Tu v vreči je!« Od strahu so kar otrpnili. Trepetaje so se obračali drug k drugemu in govorili: »Zakaj nam je Bog to storil?«
29 Ko so prišli k svojemu očetu Jakobu v Kánaan, so mu povedali vse, kar se jim je zgodilo:
30 »Moški, ki je gospodar v deželi, je z nami ostro govoril+ in nas obtožil, da smo vohuni in da si ogledujemo deželo.
31 Mi pa smo mu rekli: ‚Pošteni ljudje smo. Nismo vohuni.+
32 Nas je 12 bratov+ in smo sinovi istega očeta. Enega ni več,+ najmlajši pa je ostal pri očetu v kánaanski deželi.‘+
33 Toda moški, ki je gospodar v deželi, nam je rekel: ‚To, ali ste pošteni, bom spoznal po tem: Eden od vas naj ostane pri meni.+ Drugi pa vzemite hrano za svoje lačne družine in pojdite.+
34 Nato mi pripeljite svojega najmlajšega brata, da bom videl, da niste vohuni, ampak pošteni ljudje. Potem vam bom brata vrnil in boste lahko v deželi kupovali, kar boste potrebovali.‘«
35 Ko so praznili vreče, je vsakdo v vreči našel svoj mošnjiček z denarjem. Ob pogledu na te mošnjičke so se vsi, tako oni kot njihov oče, prestrašili.
36 Njihov oče Jakob je vzkliknil: »Zaradi vas ostajam brez otrok!+ Jožefa ni več,+ tudi Símeona ni več+ in še Benjamina hočete vzeti! Kako se mi lahko vse to dogaja?!«
37 Rúben pa je očetu rekel: »Če ti ga ne pripeljem nazaj, lahko usmrtiš moja sinova.+ Zaupaj mi ga in obljubim ti, da ga bom vrnil.«+
38 Toda Jakob je rekel: »Moj sin ne bo šel z vami, saj mi je po smrti njegovega brata ostal samo on.+ Če bi na poti, na katero boste odšli, umrl, bi me* spravili v grob*,+ saj bi od žalosti tudi jaz umrl.«+
