Prva Mojzesova knjiga 8:1-22
8 Toda Bog ni pozabil* na Noeta niti na vse divje in domače živali, ki so bile z njim v barki.+ Povzročil je, da je čez zemljo zapihal veter, in vode so začele upadati.
2 Vodni izviri na nebu in nebesne zapornice so se zaprli in dež je nehal padati.+
3 Vode na zemlji so začele odtekati in po 150 dneh so zelo upadle.
4 Tako je 17. dan sedmega meseca barka obstala na gorovju Ararat.
5 Vode so postopoma upadale vse do desetega meseca. Prvi dan desetega meseca so se pokazali gorski vrhovi.+
6 Noe je po 40 dneh odprl okno,+ ki ga je naredil na barki,
7 in izpustil krokarja. Ta je zunaj letal in se vračal v barko, vse dokler se kopno ni posušilo.
8 Kasneje je Noe izpustil golobico, da bi videl, ali so vode že odtekle s površja zemlje.
9 Toda golobica ni našla mesta, kjer bi lahko pristala in se odpočila, zato se je vrnila v barko, saj so vode še vedno pokrivale površje vse zemlje.+ Noe je iztegnil roko in jo vzel v barko.
10 Počakal je še sedem dni in spet izpustil golobico.
11 Ko se je golobica proti večeru vrnila, je videl, da ima v kljunu sveže odtrgan oljčni list. Tako je vedel, da so vode že odtekle s površja zemlje.+
12 Počakal je še naslednjih sedem dni in nato spet izpustil golobico, vendar se ni več vrnila.
13 V 601. letu+ Noetovega življenja, prvi dan prvega meseca, so vode odtekle z zemlje. Noe je odkril del strehe* na barki in videl, da so se tla že začela sušiti.
14 In 27. dan drugega meseca je bila zemlja že povsem suha.
15 Bog je Noetu rekel:
16 »Pojdi iz barke skupaj s svojo ženo, sinovi in snahami.+
17 Izpusti iz barke vse vrste živali:+ leteča bitja, domače živali, divje živali in vse plazeče se živali na zemlji. Razkropijo naj se po zemlji ter naj bodo rodovitne in se namnožijo na njej.«+
18 Tako je Noe šel iz barke skupaj s svojimi sinovi,+ ženo in snahami.
19 Iz barke so po svojih vrstah prišle tudi vse živali – vse plazeče se živali, vsa leteča bitja in vse, kar se giblje po zemlji.+
20 Nato je Noe Jehovu zgradil oltar+ in vzel nekaj čistih* živali in nekaj čistih ptic+ ter jih na oltarju daroval kot žgalne daritve.+
21 Jehova je zavonjal prijeten* vonj. Zato je Jehova sam pri sebi rekel: »Nikoli več ne bom zaradi človeka preklel zemlje,+ saj se človek v srcu vse od svoje mladosti nagiba k slabemu,+ in nikoli več ne bom uničil vsega, kar živi.+
22 Od zdaj naprej ne bodo na zemlji nikoli prenehali ne setev ne žetev, ne mraz ne vročina, ne poletje ne zima, ne dan ne noč.«+
