Prva Samuelova knjiga 20:1-42
-
Jonatan je vdan Davidu (1–42)
20 David pa je pobegnil iz Najóta v Rámi. Šel je k Jonatanu in ga vprašal: »Kaj sem naredil?+ Kaj je moj zločin? Kaj sem zagrešil proti tvojemu očetu, da me hoče ubiti?«
2 Odgovoril mu je: »Nesmisel! Ne boš umrl!+ Glej, moj oče ne bo naredil ničesar, ne velikega ne malega, ne da bi mi to prej povedal. Zakaj bi mi oče prikril kaj takega? To se ne bo zgodilo!«
3 David pa je rekel: »Tvoj oče brez dvoma ve, da imaš o meni dobro mnenje,+ in pravi: ‚Jonatan ne sme tega izvedeti, da ga ne bo prizadelo.‘ Toda od smrti me loči le korak!+ To je tako gotovo, kot je gotovo, da živi Jehova in da živiš ti.«
4 Nato mu je Jonatan rekel: »Zate bom naredil, kar koli boš rekel.«
5 David mu je rekel: »Jutri je mlaj*+ in kralj gotovo pričakuje, da bom skupaj z njim za mizo in jedel. Narediva takole: Ti mi boš dovolil oditi, jaz pa se bom skril na polju in tam ostal do pojutrišnjega večera.
6 Če me bo tvoj oče pogrešal, mu reci: ‚David me je rotil, naj mu dovolim hitro oditi domov v Betlehem,+ ker je tam letno žrtvovanje za vso njegovo družino.‘+
7 Če bo odgovoril ‚V redu!‘, bo to zame, za tvojega služabnika, pomenilo dobro*. Če pa se bo razjezil, si lahko prepričan, da mi hoče škoditi.
8 Z menoj, svojim služabnikom, si sklenil zavezo+ pred Jehovom, zato mi izkaži vdano ljubezen.+ Če pa sem kriv,+ me sam usmrti. Zakaj bi me predal v roke svojemu očetu?«
9 Jonatan mu je odgovoril: »Nikar ne govori tako! Ali ti ne bi povedal, če bi izvedel, da ti moj oče hoče škoditi?«+
10 David ga je vprašal: »Kdo mi bo povedal, če ti bo oče ostro odgovoril?«
11 Jonatan je Davidu rekel: »Pridi, greva na polje.« In šla sta na polje.
12 Nato je Davidu še rekel: »Izraelov Bog Jehova mi je priča, da bom jutri ali pojutrišnjem skušal odkriti, kaj misli moj oče. Če bom ugotovil, da ti je naklonjen, ti bom poslal koga, da ti to sporoči.
13 Toda če ti moj oče hoče škoditi, naj me Jehova strogo kaznuje,* če ti tega ne bom povedal in ti pustil, da se zatečeš na varno. Naj bo Jehova s teboj,+ tako kot je bil z mojim očetom.+
14 In ali mi ne boš tudi ti izkazoval vdane ljubezni, kakršno izkazuje Jehova, dokler bom živ in še po moji smrti?+
15 Vedno izkazuj vdano ljubezen moji družini*,+ tudi ko bo Jehova odstranil vse tvoje sovražnike s površja zemlje.«
16 Tako je Jonatan sklenil zavezo z Davidovo družino* in dodal: »Jehova bo poklical Davidove sovražnike na odgovornost.«
17 Jonatan je tako Davida prosil, naj mu še enkrat priseže pri ljubezni, ki jo ima do njega. Rad ga je namreč imel kot samega sebe.+
18 Jonatan mu je rekel: »Jutri je mlaj+ in opazili bodo, da te ni, saj bo tvoj sedež prazen.
19 Pojutrišnjem pa bo tvoja odsotnost še bolj opazna. Pridi na ta kraj, kjer si se že zadnjič* skrival, in ostani tu blizu kamna.
20 Jaz pa bom izstrelil tri puščice, kot če bi streljal v tarčo zraven kamna.
21 Nato bom služabniku naročil, naj jih poišče. Če mu bom rekel ‚Glej, puščice so ob tebi, poberi jih!‘, potem se lahko vrneš. Pri Jehovu, živem Bogu, prisežem, da bo to znak, da je vse v redu in da ni zate nobene nevarnosti.
22 Če pa bom fantu rekel ‚Glej, puščice so naprej od tebe!‘, potem pojdi, saj tako hoče Jehova.
23 Naj bo Jehova za vedno priča obljube, ki sva si jo dala.«+
24 David se je torej skril na polju. Ko je nastopil mlaj, se je kralj Savel usedel k mizi, da bi jedel.+
25 Savel je kot običajno sedel pri steni in nasproti mu je sedel Jonatan. Poleg Savla je sedel Abnêr,+ Davidovo mesto pa je bilo prazno.
26 Savel ni ta dan nič rekel, saj si je mislil: »Nekaj se je zgodilo, da ni čist.+ Ja, gotovo je nečist.«
27 Naslednji dan, dan po mlaju, je bilo Davidovo mesto pri mizi še vedno prazno. Takrat je Savel svojega sina Jonatana vprašal: »Zakaj ni Jésejevega sina?+ Zakaj ni prišel jest ne včeraj ne danes?«
28 Jonatan mu je odgovoril: »David me je rotil, naj mu dovolim oditi v Betlehem.+
29 Rekel mi je: ‚Prosim, dovoli mi oditi, saj imamo v mestu žrtvovanje za vso družino in mi je brat naročil, naj pridem. Če se ti zdi dobro, mi, prosim, dovoli oditi, da vidim svoje brate.‘ Zato ni prišel h kraljevi mizi.«
30 Takrat se je Savel zelo razjezil na Jonatana in mu rekel: »Ti upornik!* Kaj misliš, da ne vem, da si stopil na stran Jésejevega sina? Kakšna sramota za tebe in za tvojo mamo!
31 Vse dokler bo ta Jésejev sin živ, ne ti ne tvoja kraljevska oblast ne bosta varna.+ Zato pošlji zdaj ponj! Pripeljejo naj mi ga, ker mora umreti*!«+
32 Jonatan pa je svojega očeta Savla vprašal: »Zakaj ga je treba usmrtiti?+ Kaj je naredil?«
33 Savel je takrat proti njemu zagnal sulico, da bi ga zabodel.+ Jonatanu je postalo jasno, da se je njegov oče odločil Davida ubiti.+
34 Zelo jezen je takoj vstal od mize in ni ta dan nič jedel. Bil je žalosten zaradi Davida+ in zaradi tega, ker ga je njegov oče ponižal.
35 Zjutraj je Jonatan odšel na polje, kot je bil dogovorjen z Davidom, in spremljal ga je mlad služabnik.+
36 Služabniku je rekel: »Teci, prosim, in poišči puščice, ki jih bom izstrelil!« Služabnik je stekel, Jonatan pa je eno od puščic izstrelil tako, da je preletela služabnika.
37 Ko je ta prišel do ene od puščic, ki jih je Jonatan izstrelil, je Jonatan zaklical za njim: »Ali ni puščica naprej od tebe?«
38 Za služabnikom je še zaklical: »Hitro! Pohiti! Ne obotavljaj se!« Služabnik je pobral puščice in se vrnil k svojemu gospodarju.
39 Služabnik ni razumel, za kaj gre, le Jonatan in David sta vedela, kaj to pomeni.
40 Jonatan je nato svoje orožje dal služabniku in mu rekel: »Pojdi in odnesi to v mesto!«
41 David je bil blizu, južno od Jonatana. Ko služabnika ni bilo več, je David prišel iz svojega skrivališča. Padel je na kolena in se trikrat priklonil do tal. Nato sta drug drugega poljubila in jokala, še posebej David.
42 Jonatan je Davidu rekel: »Pojdi v miru, saj sva oba pri Jehovovem imenu prisegla:+ ‚Jehova naj bo za vedno priča med menoj in teboj ter med mojim potomstvom in tvojim potomstvom.‘«+
David je zatem odšel, Jonatan pa se je vrnil v mesto.
