Druga knjiga kraljev 6:1-33
6 Preroški sinovi+ so rekli Elizeju: »Glej, prostor, kjer živimo s teboj, je za vse nas premajhen.
2 Prosimo, dovoli nam, da gremo do Jordana. Naj od tam vsak od nas vzame po en hlod, da si zgradimo bivališče.« Odgovoril je: »Prav.«
3 Eden od njih je rekel: »Ali bi, prosim, šel z nami?« Odgovoril je: »Ja, šel bom.«
4 Tako je šel z njimi k Jordanu in tam so začeli sekati drevesa.
5 Med podiranjem drevesa pa je enemu od njih rezilo sekire padlo v vodo. Zavpil je: »Ojoj! Moj gospodar, sekira je bila izposojena!«
6 Božji prerok ga je vprašal: »Kam je padlo rezilo?« Ko mu je pokazal mesto, je Božji prerok odrezal vejo in jo vrgel tja. In rezilo je priplavalo na površje.
7 Rekel je: »Vzemi ga ven.« Iztegnil je roko in ga vzel.
8 Sirski kralj pa se je spustil v vojno z Izraelom.+ Posvetoval se je s svojimi vojaškimi svetovalci in jim povedal, kje naj se utaborijo skupaj z njim.
9 Božji prerok+ je potem sporočil Izraelovemu kralju: »Pazi, da ne boš šel na tisti kraj, ker tja prihajajo Sirci.«
10 Tako je Izraelov kralj poslal sporočilo ljudem v tistem kraju, glede katerega je bil posvarjen. Božji prerok ga je podobno še večkrat posvaril in kralj se je vsakič izognil kraja, ki mu ga je prerok omenil.+
11 Sirski kralj je bil zaradi tega besen. Poklical je svoje vojaške svetovalce in jim rekel: »Kdo od naših sodeluje z Izraelovim kraljem? Povejte mi!«
12 Eden od njih mu je odgovoril: »Nobeden od nas, moj gospod kralj! Elizej, prerok v Izraelu, on je ta, ki Izraelovemu kralju pove to, kar ti govoriš v svoji spalnici.«+
13 Sirski kralj je rekel: »Pojdite in ugotovite, kje je, da ga bom dal prijeti.« Kasneje so mu sporočili, da je v Dotánu.+
14 Nemudoma je tja poslal veliko vojsko s konji in bojnimi vozovi. Prišli so ponoči in mesto obkolili.
15 Ko je služabnik Božjega preroka zgodaj zjutraj vstal in šel ven, je videl, da je vojska s konji in bojnimi vozovi obkolila mesto. Elizeju je rekel: »Groza, moj gospodar! Kaj naj naredimo?«
16 Elizej pa mu je odgovoril: »Ne boj se!+ Z nami jih je več kot z njimi.«+
17 Zatem je molil: »O Jehova, prosim, odpri mu oči, da bo videl.«+ Jehova je služabniku takoj odprl oči in služabnik je videl, da je gorovje okrog njega in Elizeja vse polno ognjenih konjev in bojnih vozov.+
18 Ko so se Sirci začeli približevati, je Elizej molil k Jehovu: »Prosim, daj, da ti ljudje* oslepijo.«+ Bog je res povzročil, da so oslepeli*, tako kot je Elizej prosil.
19 Elizej jim je rekel: »Zgrešili ste pot, to ni pravo mesto. Pojdite za menoj, vodil vas bom k človeku, ki ga iščete.« Ampak on jih je odpeljal v Samaríjo.+
20 Ko so prispeli v Samaríjo, je Elizej rekel: »O Jehova, odpri jim oči, da bodo videli.« Tako jim je Jehova odprl oči in videli so, da so sredi Samaríje.
21 Ko jih je Izraelov kralj zagledal, je Elizeja vprašal: »Ali naj jih pobijem? Ali naj jih pobijem, moj gospod*?«
22 Elizej je odgovoril: »Ne pobij jih! Ali pobijaš tiste, ki jih zajameš s svojim mečem in lokom? Daj jim kruh in vodo, da bodo jedli in pili+ in se potem vrnili k svojemu gospodu.«
23 Kralj jim je torej pripravil veliko pojedino. Jedli so in pili, potem pa jih je poslal nazaj k njihovemu gospodu. Od takrat sirske roparske čete+ niso nikoli več prišle v izraelsko deželo.
24 Kasneje je sirski kralj Ben Hadád zbral vso svojo vojsko in šel oblegat Samaríjo.+
25 Zaradi tega je v Samaríji nastala huda lakota.+ Obleganje mesta je trajalo tako dolgo, da je bila oslovska glava+ nazadnje vredna 80 šeklov* srebra, četrtina kaba* golobjih iztrebkov pa 5 šeklov* srebra.
26 Ko je nekega dne Izraelov kralj hodil po mestnem obzidju, mu je neka ženska zaklicala: »O moj gospod kralj, pomagaj mi!«
27 Odgovoril je: »Če ti Jehova ne pomaga, s čim naj ti jaz pomagam? Ali je morda kaj ostalo na mlatišču ali v stiskalnicah za olje ali v tistih za vino?«
28 Nato jo je vprašal: »Kaj se ti je zgodilo?« Odgovorila je: »Ta ženska mi je rekla: ‚Daj sem svojega sina, da danes pojeva njega, jutri pa bova pojedli mojega.‘+
29 Tako sva skuhali mojega sina in ga pojedli.+ Naslednji dan sem ji rekla: ‚Daj sem svojega sina, da ga pojeva.‘ Toda ona je svojega sina skrila.«
30 Ko je kralj to slišal, si je raztrgal oblačila.+ Medtem ko je hodil po obzidju, so ljudje videli, da pod oblačili nosi raševino*.
31 Kralj je rekel: »Naj me Bog strogo kaznuje,* če ne bom danes obglavil Šafátovega sina Elizeja!«+
32 Elizej je sedel v svoji hiši in z njim so sedeli starešine. Kralj je poslal enega od svojih mož, da je šel pred njim k Elizeju. Toda še preden je ta človek prišel tja, je Elizej starešinam rekel: »Ali ste videli, kako je ta morilčev sin+ poslal enega od svojih mož, da bi mi odsekal glavo? Bodite pozorni, kdaj bo prišel. Takrat zaprite vrata in se uprite ob njih, da ne bo mogel noter. Ali se ne slišijo koraki njegovega gospoda, ki prihaja za njim?«
33 Ko je Elizej še govoril z njimi, je prišel tisti moški, ki ga je poslal kralj. Zatem je prišel tudi kralj in rekel: »Ta nesreča je od Jehova! Zakaj naj bi še čakal na Jehovovo pomoč?«
Opombe
^ Dobesedno »ta narod«.
^ Možno je, da ni šlo za fizično slepoto; morda pomeni, da je Bog povzročil, da niso dojeli, kaj vidijo.
^ Dobesedno »moj oče«.
^ Okoli 912 g. Glej Dodatek B14.
^ Okoli 0,3 l. Glej Dodatek B14.
^ Okoli 57 g.
^ To je besedna zveza, s katero so pri priseganju podkrepili resnost izjave.
