Druga Mojzesova knjiga 10:1-29
10 Nato je Jehova Mojzesu rekel: »Pojdi k faraonu. Pustil sem namreč, da on in njegovi služabniki trmasto vztrajajo* pri svojem,+ zato da bi pred njim storil svoja znamenja+
2 in da bi lahko ti svojim otrokom in vnukom pripovedoval o tem, kako sem kaznoval Egipčane in katera znamenja sem naredil med njimi.+ Resnično boste spoznali, da sem jaz Jehova.«
3 Tako sta Mojzes in Aron šla k faraonu in mu rekla: »Jehova, Bog Hebrejcev, pravi: ‚Kako dolgo se mi še ne boš hotel podrediti?+ Pusti mojemu ljudstvu oditi, da bi mi služilo.
4 Če ga ne boš izpustil, bom jutri nad tvojo deželo poslal kobilice.
5 Prekrile bodo površje zemlje, tako da tal ne bo mogoče videti. Pojedle bodo to, kar vam je ostalo, česar toča ni uničila. Objedle bodo vsa vaša drevesa, ki rastejo na polju.+
6 Napolnile bodo vaše hiše, hiše vseh vaših služabnikov in hiše v vsem Egiptu. Česa takega niso videli ne vaši očetje ne vaši stari očetje, vse odkar so v tej deželi pa do danes.‘«+ Zatem se je Mojzes obrnil in odšel od faraona.
7 Potem so faraonu njegovi služabniki rekli: »Kako dolgo nas bo ta človek še ogrožal*? Pusti tem ljudem oditi, da bodo služili svojemu Bogu Jehovu. Kaj ne vidiš, da je Egipt propadel?«
8 Tako so Mojzesa in Arona pripeljali nazaj k faraonu in on jima je rekel: »Pojdite, služite svojemu Bogu Jehovu. Kdo vse pa bo šel?«
9 Mojzes je odgovoril: »Z nami bodo šli mladi in stari, naši sinovi in hčere, ovce in govedo,+ ker bomo imeli praznik v čast Jehovu.«+
10 On pa jima je rekel: »Če bom vam in vašim otrokom kdaj dovolil oditi, je Jehova res z vami!+ Očitno naklepate nekaj hudega.
11 Ne! Samo moški lahko gredo in služijo Jehovu, saj ste to tudi prosili.« Po teh besedah so ju nagnali od faraona.
12 Nato je Jehova Mojzesu rekel: »Iztegni roko nad egiptovsko deželo, da bodo prišle kobilice in pojedle vse njeno rastlinje, vse, kar je ostalo po toči.«
13 Mojzes je takoj iztegnil svojo palico nad egiptovsko deželo in Jehova je povzročil, da je ves tisti dan in vso noč v deželi pihal vzhodni veter. Ko pa je nastopilo jutro, je vzhodni veter prinesel kobilice.
14 Prišle so nad ves Egipt in se spustile na vse njegovo ozemlje.+ Bilo je zelo hudo.+ Še nikoli prej se ni pojavilo toliko kobilic in tudi nikoli več jih ne bo toliko.
15 Prekrile so površje celotne dežele in dežela je zaradi njih potemnela. Požrle so vse, kar je ostalo po toči – vse rastlinje in sadje na drevesih. V vsej egiptovski deželi ni ostalo nič zelenega ne na drevju ne na poljih.
16 Zato je faraon hitro poklical Mojzesa in Arona ter jima rekel: »Grešil sem proti vašemu Bogu Jehovu in proti vam.
17 Prosim, oprostite mi moj greh samo še tokrat in prosite svojega Boga Jehova, naj umakne od mene to smrtonosno nadlogo.«
18 Odšel* je torej od faraona in prosil Jehova.+
19 Nato je Jehova spremenil smer vetra, tako da je začel pihati zelo močan zahodnik. Veter je kobilice odnesel stran in jih zagnal v Rdeče morje. V celotnem Egiptu ni ostala niti ena kobilica.
20 Toda Jehova je pustil, da je faraonu srce zakrknilo.+ In faraon Izraelcem ni dovolil oditi.
21 Jehova je nato Mojzesu rekel: »Iztegni svojo roko proti nebu, da bo egiptovsko deželo zagrnila tema, tako gosta tema, da se jo bo lahko otipalo.«
22 Mojzes je takoj iztegnil roko proti nebu in vso egiptovsko deželo je za tri dni zagrnila gosta tema.+
23 Drug drugega niso videli in tri dni se ni nihče premaknil s svojega mesta. Povsod tam, kjer so živeli Izraelci, pa je bilo svetlo.+
24 Potem je faraon poklical Mojzesa in mu rekel: »Pojdite, služite Jehovu.+ Samo vaše govedo in ovce bodo ostali tukaj. Tudi vaši otroci lahko gredo z vami.«
25 Toda Mojzes je rekel: »Ne, daj nam* tudi živali za žrtvovanje in za žgalne daritve, da jih bomo darovali svojemu Bogu Jehovu.+
26 Tudi naša živina bo šla z nami. Niti ene živali ne bomo pustili tu, ker bomo nekatere od njih darovali pri čaščenju našega Boga Jehova. Ne vemo pa, katere živali bomo darovali Jehovu, dokler ne pridemo tja.«
27 Jehova je pustil, da je faraonu srce zakrknilo, in faraon jim ni dovolil oditi.+
28 Faraon je Mojzesu ukazal: »Izgini mi izpred oči! Glej, da ne boš več skušal stopiti pred mene, ker boš tisti dan, ko boš stopil pred mene, umrl.«
29 Mojzes mu je odgovoril: »Naj bo, kot si rekel. Ne bom več skušal stopiti pred tebe.«
