Četrta Mojzesova knjiga 14:1-45
14 Takrat je vse ljudstvo povzdignilo glas in vso tisto noč je vpilo in jokalo.+
2 Vsi Izraelci so začeli godrnjati čez Mojzesa in Arona+ ter govoriti proti njima: »O, da bi le umrli v egiptovski deželi ali pa vsaj v tej pustinji!
3 Zakaj nas Jehova vodi v to deželo?+ Da bi nas pokončal meč? Naše žene in otroci bodo postali plen.+ Ali ni za nas boljše, da se vrnemo v Egipt?«+
4 Med seboj so celo govorili: »Izberimo si voditelja in se vrnimo v Egipt!«+
5 Ko sta Mojzes in Aron to slišala, sta pred vso zbrano izraelsko občino padla na kolena in se sklonila z obrazom do tal.
6 Nunov sin Jozue+ in Jefunéjev sin Kaleb,+ ki sta bila dva od tistih, ki so si ogledali deželo, sta si raztrgala oblačila.
7 Zbranim Izraelcem sta rekla: »Dežela, ki smo jo prehodili, da si jo ogledamo, je zelo zelo dobra.+
8 Če je Jehova zadovoljen z nami, nas bo gotovo pripeljal v to deželo in nam jo dal. To je dežela, v kateri tečeta mleko in med.+
9 Toda ne upirajte se Jehovu in ne bojte se ljudstva te dežele.+ Zlahka jih bomo zmleli.* Ostali so brez zaščite, z nami pa je Jehova.+ Ne bojte se jih!«
10 Kljub temu so vsi zbrani govorili, da ju je treba kamenjati.+ Takrat pa se je nad shodnim šotorom pred vsem izraelskim ljudstvom prikazala Jehovova slava.+
11 Jehova je nato rekel Mojzesu: »Kako dolgo še bo to ljudstvo nespoštljivo do mene?+ Kako dolgo še mi ne bodo zaupali kljub vsem znamenjem, ki sem jih naredil med njimi?+
12 Udaril jih bom s kugo in jih pokončal, iz tebe pa bom naredil narod, ki bo večji in močnejši od njih.«+
13 Mojzes pa je Jehovu rekel: »Ampak Egipčani bodo izvedeli, kaj si naredil s svojim ljudstvom, potem ko si ga s svojo močjo odpeljal iz njihove dežele,+
14 in bodo o tem govorili s prebivalci te dežele. Tudi oni so slišali, da si ti, Jehova, sredi tega ljudstva+ in da si ti in to ljudstvo gledata iz oči v oči*.+ Slišali so, da si ti Jehova, da je nad tem ljudstvom tvoj oblak in da hodiš pred njim v oblačnem stebru podnevi in v ognjenem stebru ponoči.+
15 Če boš vse to ljudstvo naenkrat usmrtil, bodo narodi, ki so slišali o tvoji slavi, govorili:
16 ‚Jehova ni mogel pripeljati tega ljudstva v deželo, ki mu jo je s prisego obljubil, zato ga je pomoril v pustinji.‘+
17 Prosim, Jehova, pokaži zdaj, da je tvoja moč velika, tako kot si obljubil, ko si rekel:
18 ‚Jehova se ne razjezi hitro* in je neizmerno vdan v ljubezni*,+ oprošča napake in prestopke, vendar krivih nikakor ne pusti brez kazni, ampak jih kaznuje in pusti, da posledice njihovih pregreh nosijo tudi njihovi otroci, vnuki in pravnuki*.‘+
19 Prosim te, odpusti greh temu ljudstvu zaradi svoje velike vdane ljubezni, tako kot si mu oproščal ves čas, od takrat, ko so bili v Egiptu, do sedaj.«+
20 Zatem je Jehova rekel: »Odpuščam jim, kot si me prosil.+
21 Vendar jaz, Jehova, prisegam pri samem sebi, da bo vsa zemlja napolnjena z mojo slavo.+
22 Toda niti eden od Izraelcev, ki so videli mojo slavo in znamenja,+ ki sem jih naredil v Egiptu in v pustinji, pa so me kljub temu že desetkrat preizkusili+ in me niso poslušali,+
23 ne bo videl dežele, ki sem jo s prisego obljubil njihovim praočetom. Da, niti eden od teh, ki so bili do mene nespoštljivi, je ne bo videl.+
24 Toda moj služabnik Kaleb+ je bil drugačen* in me je vedno iz vsega srca ubogal, zato ga bom pripeljal v deželo, v katero je šel, in njegovo potomstvo jo bo zavzelo.+
25 V dolini živijo Amalečáni in Kanaánci,+ zato se jutri obrnite in odpravite nazaj v pustinjo po poti, ki vodi proti Rdečemu morju.«+
26 Jehova je nato Mojzesu in Aronu rekel:
27 »Kako dolgo še bo to hudobno ljudstvo godrnjalo čez mene?+ Slišal sem namreč, kaj Izraelci govorijo proti meni.+
28 Reci jim: ‚»Prisegam pri samem sebi,« govori Jehova, »naredil vam bom to, kar sem vas slišal govoriti!+
29 Vaša trupla bodo popadala v tej pustinji+ – da, pomrli boste vsi, stari 20 let in več, ki ste bili popisani, vsi vi, ki ste godrnjali čez mene.+
30 Nihče od vas ne bo prišel v deželo, za katero sem prisegel, da boste v njej živeli,+ razen Jefunéjevega sina Kaleba in Nunovega sina Jozueta.+
31 Tja bom pripeljal vaše otroke, za katere ste rekli, da bodo postali plen,+ in spoznali bodo deželo, ki ste jo vi zavrnili.+
32 Toda vaša trupla bodo popadala v tej pustinji.
33 Vaši sinovi bodo 40 let pasli črede v pustinji+ in bodo morali odgovarjati za vašo nezvestobo*, dokler ne bodo v pustinji popadala prav vsa vaša trupla.+
34 Glede na to, da ste si deželo ogledovali 40 dni,+ boste za svoje grehe odgovarjali 40 let,+ namreč dan za leto, za vsak dan eno leto, zato da boste spoznali, kaj pomeni nasprotovati meni*.
35 Jaz, Jehova, sem govoril. To bom naredil temu hudobnemu ljudstvu, tem, ki so se zbrali proti meni: v tej pustinji bodo dočakali svoj konec, tu bodo pomrli.+
36 Možje, ki jih je Mojzes poslal ogledat si deželo in ki so ob vrnitvi s slabim poročilom o deželi vse ljudstvo navedli, da je godrnjalo čez njega,+
37 da, možje, ki so poročali slabo o deželi, bodo kaznovani in bodo umrli vpričo mene, vpričo Jehova.+
38 Od mož, ki so si šli ogledat deželo, bosta pri življenju ostala le Nunov sin Jozue in Jefunéjev sin Kaleb.«‘«+
39 Ko je Mojzes to povedal vsemu ljudstvu, je med Izraelci zavladala velika žalost.
40 Vstali so zgodaj zjutraj in se hoteli povzpeti na vrh gorovja. Govorili so: »Grešili smo, ampak zdaj smo pripravljeni iti tja gor, v kraje, o katerih je govoril Jehova.«+
41 Toda Mojzes je rekel: »Zakaj prestopate Jehovov ukaz? Ne bo vam uspelo, kar ste se namenili.
42 Ne hodite gor, saj Jehova ni z vami. Vaši sovražniki vas bodo premagali.+
43 Amalečáni in Kanaánci se bodo spopadli z vami+ in njihov meč vas bo pokončal. Ker niste hoteli ubogati Jehova, Jehova ne bo z vami.«+
44 Kljub temu so si drznili povzpeti se proti vrhu gorovja,+ toda Skrinja Jehovove zaveze in Mojzes nista zapustila tabora.+
45 Takrat so Amalečáni in Kanaánci, ki so živeli na tem gorovju, prišli dol in jih napadli ter razkropili vse do Hórme.+
