Apostolska dela 28:1-31
28 Ko smo varno prispeli na obalo, smo izvedeli, da se otok imenuje Malta.+
2 Domačini so bili izjemno dobri z nami*. Ker je deževalo in je bilo mrzlo, so zakurili ogenj in nas vse prijazno sprejeli.
3 Pavel je nabral kup suhih vej in jih naložil na ogenj. Toda zaradi vročine je ven prilezel gad in se mu obesil na roko.
4 Ko so domačini videli, da mu z roke visi strupena kača, so začeli med seboj govoriti: »Ta človek je gotovo morilec! Uspelo mu je sicer priti z morja na varno, ampak Pravica* mu ne pusti živeti.«
5 Toda Pavel je kačo otresel v ogenj in nič hudega se mu ni zgodilo.
6 Ljudje so pričakovali, da mu bo otekla roka ali pa da bo nenadoma obležal mrtev. Dolgo so čakali, da se bo kaj zgodilo, ko pa so videli, da mu ni nič hudega, so spremenili svoje mnenje in začeli govoriti, da je bog.
7 V bližini tega kraja je imel svoja zemljišča otoški poglavar Públij. Públij nas je gostoljubno sprejel in tri dni smo bili njegovi gostje.
8 Njegov oče pa je bolan ležal v postelji, ker je imel vročico in grižo. Pavel je šel k njemu, molil, položil nanj roke in ga ozdravil.+
9 Ko se je to razvedelo po otoku, so začeli k Pavlu prihajati še drugi bolni in Pavel jih je ozdravil.+
10 Poleg tega so nas iz hvaležnosti* bogato obdarovali, in ko smo se odpravljali, so nam priskrbeli vse, kar smo potrebovali, in to natovorili na ladjo.
11 Po treh mesecih na otoku smo odpluli z ladjo, ki je imela na premcu figuro Zevsovih sinov. Ladja je bila iz Aleksandríje in je na otoku prezimila.
12 Ko smo pripluli v pristanišče v Sirakuzah, smo tam ostali tri dni.
13 Nato smo nadaljevali plovbo in prišli v Régij. Dan zatem je zapihal južni veter in že naslednji dan smo prispeli v Putéole.
14 Tam smo našli brate in ti so nas prosili, naj ostanemo pri njih sedem dni. Potem smo se odpravili proti Rimu.
15 Ko so bratje v Rimu slišali, da smo na poti k njim, so nam prišli naproti vse do Treh Krčem. Nekateri pa so prišli celo do Apijevega trga. Ko jih je Pavel zagledal, se je zahvalil Bogu in se opogumil.+
16 Nadaljevali smo pot in končno prišli v Rim. Pavel je dobil dovoljenje, da lahko stanuje sam v hiši. Z njim je bil le vojak, ki ga je stražil.
17 Tri dni pozneje je Pavel sklical judovske vodilne može. Ko so se zbrali pri njem, jim je rekel: »Bratje, čeprav nisem naredil nič proti našemu ljudstvu niti nisem kršil običajev naših prednikov,+ so me v Jeruzalemu prijeli in me kot jetnika izročili Rimljanom.+
18 Rimljani so me po zaslišanju+ že hoteli izpustiti, saj so ugotovili, da nisem naredil nič takega, za kar bi si zaslužil smrt.+
19 Ker pa so Judje temu ugovarjali, sem bil prisiljen prositi za obravnavo pred cesarjem.+ Tega nisem naredil, ker bi hotel svoj narod česa obtožiti.
20 Ravno zato sem vas hotel videti in govoriti z vami. V te verige sem namreč vklenjen zaradi tega, kar upa izraelsko ljudstvo.«+
21 Judovski vodilni možje so mu rekli: »Iz Judeje nismo glede tebe dobili nobenih pisem pa tudi nihče od bratov, ki so prišli od tam, ni o tebi nič poročal niti ni rekel kaj slabega.
22 Toda zdi se nam prav, da slišimo od tebe, kakšno je tvoje mišljenje, saj vemo, da ljudje povsod govorijo proti+ tej ločini.«+
23 Z njim so se dogovorili, kdaj se bodo naslednjič srečali. Na dogovorjeni dan se je pri njem v hiši zbralo še več Judov. Od jutra do večera jim je razlagal in temeljito pričeval o Božjem kraljestvu. S pomočjo Mojzesovega Zakonika*+ in Preroških spisov+ jih je skušal prepričati, da bi začeli verjeti v Jezusa.+
24 Nekateri so temu, kar je povedal, začeli verjeti, drugi pa ne.
25 Med njimi je prišlo do nesoglasja, zato so začeli odhajati. Pavel pa jim je rekel samo še tole:
»Sveti duh je čisto prav povedal vašim prednikom, ko je po preroku Izaiju rekel:
26 ‚Pojdi k temu ljudstvu in mu sporoči: »Poslušali boste, ne boste pa razumeli, in gledali boste, pa čisto nič videli.+
27 Temu ljudstvu je namreč srce postalo nedovzetno. Pokrili so si ušesa in zaprli so oči, da ne bi nič videli in nič slišali, da ne bi s srcem razumeli, se pokesali in bi jih jaz ozdravil.«‘+
28 Zato vedite, da se sporočilo o tem, kako Bog rešuje, že oznanja med drugimi narodi.+ Ljudje iz teh narodov mu bodo gotovo prisluhnili.«+
29 ——*
30 Pavel je v svoji najeti hiši+ ostal celi dve leti in je prijazno sprejel vse, ki so ga obiskali.
31 Zelo pogumno+ in neovirano* jim je oznanjal Božje kraljestvo in jih učil o Gospodu Jezusu Kristusu.
