Jeremija 8:1-22
8 »V tistem času,« govori Jehova, »bodo iz grobov vzeli kosti Judovih kraljev in vodilnih mož, kosti duhovnikov, kosti prerokov in kosti prebivalcev Jeruzalema.
2 Razprostrli jih bodo pred sonce, luno in vso vojsko nebesnih teles, ki so jih ti ljudje imeli radi, jim služili in jih častili, na katere so se obračali* in katerim so se klanjali.+ Njihovih kosti ne bodo zbirali niti pokopavali. Postale bodo kakor gnoj na površju zemlje.«+
3 »Preostalim od tega hudobnega ljudstva, ki bodo preživeli, bo smrt ljubša od življenja v vseh krajih, kamor jih bom razkropil,« govori Jehova nad vojskami.
4 »Reci jim: ‚Jehova govori takole:
»Če kdo pade, ali ne bo spet vstal?
Če eden zapusti pot, po kateri hodi, ali ne bo tega naredil tudi drug?
5 Zakaj ti nezvesti ljudje, prebivalci Jeruzalema, vztrajajo v svoji nezvestobi?
Oklepajo se goljufanja;nočejo zapustiti svoje poti.+
6 Pazil sem in poslušal, ampak niso govorili resnice.
Niti eden se ni kesal za svojo hudobnost ali se vprašal: ‚Kaj sem naredil?‘+
Vsak se vedno znova vrne na pot, po kateri gre večina, tako kot konj, ki dirja v boj.
7 Celo štorklja pozna čas, ko mora odleteti v drug kraj.
Grlica, hudournik in drozg* se držijo časa, ko se morajo vrniti*.
Toda moje ljudstvo ne razume, kdaj jim bom jaz, Jehova, sodil.«‘+
8 ‚Kako lahko govorite »Modri smo in imamo Jehovov zakon*«?
V resnici pa pisarji* s svojim pisalom+ pišejo same laži.
9 Modri so osramočeni.+
Prestrašeni so in bodo ujeti.
Glej, zavrgli so Jehovovo besedo– kako so lahko potem modri?
10 Zato bom njihove žene dal drugim moškimin njihova polja drugim lastnikom.+
Vsi, od navadnega človeka do pomembneža, si namreč na nepošten način ustvarjajo dobiček.+
Vsi, od preroka do duhovnika, goljufajo druge.+
11 Propad* moje hčere, mojega ljudstva, hočejo zdraviti prav na lahko*, ko govorijo»Mir je! Mir!«,čeprav miru ni.+
12 Ali se sramujejo svojega gnusnega početja?
Ne, prav nič se ne sramujejo!
Sramu sploh ne poznajo!+
Zato bodo popadali med pobitimi.
Spotaknili se bodo, ko jih bom kaznoval,‘+ govori Jehova.
13 ‚Pobral jih bom do zadnjega, potem pa uničil,‘ govori Jehova.
‚Na trti ne bo ostalo nič grozdja in na figi nič sadežev, še listje bo uvenelo.
Kar koli sem jim dal, bodo izgubili.‘«
14 »Zakaj še sedimo tukaj?
Zberimo se, pojdimo v utrjena mesta+ in tam umrimo!
Naš Bog Jehova nas bo uničil.
Jehova nam daje piti zastrupljeno vodo,+ker smo grešili proti njemu.
15 Upali smo na mir, pa ni prišlo nič dobrega!
Upali smo na ozdravljenje, doživljamo pa grozo!+
16 Od Dana se sliši prhanje sovražnikovih konjev.
Zaradi rezgetanja žrebcevse trese vsa dežela.
Sovražnik prihaja in požira deželo in vse, kar je v njej,mesto* in njegove prebivalce.«
17 »Glejte, med vas bom poslal kače,strupene kače, ki se ne pustijo ukrotiti,*in vas bodo pičile,« govori Jehova.
18 Moje žalosti ni mogoče pozdraviti.
Moje srce je bolno.
19 Moja hči, moje ljudstvo,kliče na pomoč iz daljne dežele:
»Ali Jehova ni na Síonu?
Ali síonskega kralja ni tam?«
»Zakaj so me žalili s svojimi izrezljanimi podobami,s svojimi ničvrednimi tujimi bogovi?«
20 »Žetev je minila, poletja je konec,mi pa še nismo rešeni!«
21 Pretresen sem zaradi propada moje hčere, mojega ljudstva.+
Čisto sem pobit.
Prevzela me je groza.
22 Ali ni v Gileádu nič balzama*?+
Ali ni tam nobenega zdravnika?+
Zakaj potem niso ozdravili moje hčere, mojega ljudstva?+
