Job 16:1-22
16 Job je odgovoril:
2 »Veliko podobnega sem že slišal!
Vi niste nobeni tolažniki!+
3 Ali bo kdaj konec praznih besed*?
Elifáz, zakaj mi tako odgovarjaš?
4 Tudi jaz bi lahko govoril kot vi.
Če bi vi bili na mojem mestu,bi imel veliko povedati čez vasin bi lahko nad vami zmajeval z glavo.+
5 Ampak jaz tega ne bi naredil. Raje bi vas s svojimi besedami okrepil,potolažil bi vas, da bi občutili olajšanje.+
6 Če govorim, moja bolečina ne popusti,+in tudi če utihnem, moja bolečina ni nič manjša.
7 Toda sedaj mi je Bog vzel vso moč,+uničil je moj dom*.
8 Poleg tega me je zgrabil in drugi to vidijo,saj moja shujšanost pričuje proti meni.
9 V svoji jezi me je raztrgal, do mene goji sovraštvo.+
Ko me vidi, škriplje z zobmi.
Prebada me s svojimi očmi, kakor da bi bil moj nasprotnik.+
10 Ljudje na široko odpirajo usta, kot bi me hoteli požreti,+prezirljivo me udarjajo po licih,v velikem številu se zbirajo proti meni.+
11 Bog me prepušča tolpi mladostnikov,izroča me v roke hudobnežev.+
12 Živel sem brez skrbi, toda on me je vrgel ob tla, da sem se raztreščil;+zgrabil me je za tilnik in me zdrobil,postavil me je sebi za tarčo.
13 Obkrožajo me njegovi lokostrelci;+brez sočutja mi prebada ledvice,+moj žolč izliva na tla.
14 Sem kakor zid, ki ga neprestano predira,vame se zaganja kakor vojak.
15 Sešil sem si raševino*, da bi pokril svojo kožo,+svoje dostojanstvo* sem zakopal v prah.+
16 Moj obraz je rdeč od joka,+veke mi prekriva gosta tema,
17 čeprav s svojimi rokami nisem nikomur škodovalin je moja molitev čista.
18 O zemlja, ne prekrivaj moje krvi!+
Naj se moje vpitje nikoli ne konča!
19 Že zdaj imam v nebesih pričo;tisti, ki lahko pričuje zame, je na višavah.
20 Prijatelji se norčujejo iz mene,+moje oči pa točijo solze pred Bogom*.+
21 Naj nekdo razsodi med človekom in Bogom,kot bi razsodil med človekom in njegovim bližnjim.+
22 Preostalo mi je le še malo letin odšel bom po poti, po kateri se ne bom več vrnil.+
