Job 29:1-25
29 Job je še povedal:
2 »Ko bi se le lahko vrnil v čas pred davnimi meseci,v tiste dni, ko me je Bog še varoval,
3 ko mi je nad glavo svetil s svojo svetilkoin me je skozi temo vodila njegova svetloba,+
4 ko sem preživljal najlepša leta svojega življenja,ko je prijateljstvo z Bogom krasilo moj dom,+
5 ko je bil Vsemogočni še z menojin so me z vseh strani obdajali moji otroci*,
6 ko so se moje noge kopale v smetaniin so mi iz skal tekli potoki olja.+
7 Kadar sem prišel k mestnim vratom+in se na trgu usedel na svoj sedež,+
8 so se mi mladeniči iz spoštovanja umaknili*, ko so me videli,celo starci so vstali.+
9 Dostojanstveniki so nehali govoriti,roko so si položili na usta.
10 Ugledni moški so onemeli,jezik se jim je prilepil na nebo.
11 Kdor me je slišal, je dobro govoril o meniin tisti, ki so me videli, so me hvalili.
12 Reševal sem namreč revne, ki so klicali na pomoč,+pa tudi sirote* in vse, ki niso imeli nikogar, ki bi jim pomagal.+
13 Tisti, ki sem jih rešil, so me blagoslavljali,+srce vdov je prepevalo od veselja, ker sem jim pomagal.+
14 Oblačil sem si pravičnost,moja pravica je bila kakor oblačilo* in kakor turban.
15 Slepemu sem bil okoin hromemu noga.
16 Za revne sem skrbel, kakor bi bil njihov oče,+preiskoval sem pravne zadeve ljudi, ki jih nisem poznal.+
17 Hudobnemu sem zlomil čeljust,+plen sem mu iztrgal izmed zob.
18 Govoril sem: ‚Umrl bom v svojem domu*,+mojih dni bo toliko, kot je peska.
19 Moje korenine bodo segale do vode,rosa bo vso noč ostala na mojih vejah.
20 Moja slava je neminljiva,lok v moji roki bo vedno streljal.‘
21 Ljudje so me z velikim pričakovanjem poslušali.
Molče so čakali, da bi slišali moj nasvet.+
22 Ko sem nehal govoriti, niso imeli več kaj dodati,moje besede so bile prijetne njihovim ušesom*.
23 Name so čakali kakor na dež,s široko odprtimi usti so vpijali moje besede kakor spomladanski dež.+
24 Kadar sem se jim nasmehnil, niso mogli verjeti, saj je bila to zanje velika čast.
Moj vedri obraz jih je pomiril.*
25 Dajal sem jim navodila kot njihov poglavar.
Živel sem, kakor živi kralj med svojimi četami,+kakor tisti, ki tolaži žalujoče.+
