Jona 4:1-11
4 Jonu to niti najmanj ni bilo všeč in se je hudo razjezil.
2 Molil je k Jehovu: »Jehova, pa vedel sem, da se bo to zgodilo, ko sem bil še doma*! Zato sem tudi skušal zbežati v Taršíš.+ Vedel sem, da si sočuten in usmiljen Bog, da se ne razjeziš hitro*, da si neizmerno vdan v ljubezni+ in da s težkim srcem kaznuješ.
3 O Jehova, prosim te, vzemi mi življenje, ker je boljše, da umrem, kot da živim.«+
4 Jehova ga je vprašal: »Ali se ti zdi prav, da se tako jeziš?«
5 Jona je nato šel iz Níniv in se usedel vzhodno od mesta. Tam si je postavil zavetje in se usedel v njegovo senco, da bi videl, kaj se bo zgodilo z mestom.+
6 Potem je Bog Jehova poskrbel, da je nad Jonom zrasla buča vodnjača*, zato da bi mu njeni listi delali senco nad glavo in bi se bolje počutil. Jona je bil vodnjače zelo vesel.
7 Toda pravi Bog je naslednje jutro ob zori poslal črva, da je napadel vodnjačo, in rastlina je ovenela.
8 Ko je posijalo sonce, je Bog poslal tudi vroč vzhodni veter in sonce je žgalo Jona v glavo, da je skoraj omedlel. Prosil je, da bi umrl. Govoril je: »Boljše je, da umrem, kot da živim.«+
9 Bog je Jona vprašal: »Ali se ti zdi prav, da se tako jeziš zaradi vodnjače?«+
Jona je odgovoril: »Čisto prav. Tako sem jezen, da bi najraje umrl!«
10 Toda Jehova mu je rekel: »Tebi se smili vodnjača, za katero se nisi trudil niti je nisi vzgojil, ki je v eni noči zrasla in se v eni noči posušila.
11 Meni pa naj se ne bi smililo veliko mesto Nínive,+ v katerem je več kot 120.000 ljudi, ki ne razlikujejo, kaj je prav in kaj narobe*? In ali naj se mi ne bi smilile vse živali,+ ki so v njem?«
