Psalmi 57:1-11
Dirigentu: za »Ne uničuj«. Miktam.* Psalm, ki ga je zložil David, ko je bežal pred Savlom in se zatekel v votlino.+
57 Usmili se me, o Bog, usmili se me,saj sem se zatekel k tebi.+
V senci tvojih peruti bo moje zatočišče, dokler ne mine nevarnost.+
2 Najvišjega Boga kličem,pravega Boga, ki bo nevarnost odpravil od mene.
3 Bog bo iz nebes poslal pomoč in me rešil.+
Preprečil bo načrte tistemu, ki hlasta po meni. (Sela)
Pokazal bo svojo vdano ljubezen in zvestobo.+
4 Obkrožen sem z levi.+
Ležati moram med ljudmi, ki me hočejo požreti.
Njihovi zobje so kakor sulice in puščicein njihov jezik je kakor oster meč.+
5 Bodi poveličan nad nebo, o Bog,tvoja slava naj bo nad vso zemljo!+
6 Mrežo so nastavili mojim nogam,+upogibam se pod težo nadlog.+
Pred menoj so izkopali jamo,potem pa sami padli vanjo.+ (Sela)
7 Moje srce je neomajno, o Bog,+moje srce je neomajno.
Pel bom in te hvalil z glasbili.
8 Zbudi se, moje srce,zbudite se, o strunska glasbila, tudi ti, o harfa!
Prebudil bom zoro.+
9 Hvalil te bom med ljudstvi, o Jehova,+hvalnice ti bom pel* med narodi.+
10 Tvoja vdana ljubezen je velika, sega do neba,+in tvoja zvestoba sega do oblakov.
11 Bodi poveličan nad nebo, o Bog,tvoja slava naj bo nad vso zemljo!+
