Pismo Rimljanom 9:1-33
9 Kot Kristusov sledilec govorim resnico in ne lažem. Moja vest, ki jo vodi sveti duh, je priča,
2 da sta v mojem srcu velika žalost in nenehna bolečina.
3 Pripravljen sem biti celo preklet in ločen od Kristusa, če bi to le koristilo mojim bratom, mojim rojakom,
4 Izraelcem, ki jih je Bog posvojil za svoje otroke.+ Povišal jih je, z njimi sklenil zaveze+ in jim dal Zakonik*,+ obljube+ in čast, da mu služijo.+
5 Oni so potomci naših praočetov+ in iz njih je kot človek izšel Kristus.+ Naj bo Bog, ki je nad vsem, večno hvaljen. Amen.
6 Vendar to ne pomeni, da se Božja beseda ni izpolnila. Niso namreč vsi, ki so potomci Izraela, tudi res Izraelci.+
7 Niti niso vsi, ki so potomci* Abrahama,+ tudi res njegovi otroci. V Svetih spisih namreč piše: »Obljubljeno potomstvo* boš dobil po Izaku.«+
8 To pomeni, da naravni potomci* niso v resnici Božji otroci,+ ampak se za resnične potomce* štejejo otroci, rojeni zaradi Božje obljube.+
9 Obljuba se je namreč glasila: »Ob tem času bom prišel in Sara bo imela sina.«+
10 Enako je bilo z Rebeko, ko je z našim praočetom Izakom zanosila dvojčka.+
11 Ko se dvojčka še nista rodila in še nista storila nič dobrega ali slabega, je Bog povedal, katerega bo izbral. Bog se namreč glede tega, koga bo izbral, odloča na podlagi svojega namena, ne pa na podlagi posameznikovih del.
12 Rebeki je rekel: »Starejši sin bo sužnjeval mlajšemu.«+
13 Tako kot piše v Svetih spisih: »Jakoba sem ljubil, Ezava pa sovražil.«+
14 Kaj naj torej rečemo? Ali je Bog krivičen? Nikakor ne!+
15 Mojzesu namreč pravi: »Usmilil se bom tistega, kogar se bom želel usmiliti, in sočuten bom do tistega, do kogar bom želel biti sočuten.«+
16 To torej ni odvisno od posameznikove želje ali truda, ampak od Boga, ki je usmiljen.+
17 Bog namreč v Svetih spisih faraonu govori: »Prav zato sem te pustil pri življenju, da bi lahko na tebi pokazal svojo moč in da bi se po vsej zemlji razglasilo moje ime.«+
18 Kogar se torej želi usmiliti, se ga usmili, in komur želi pustiti, da postane zakrknjen, mu to pusti.+
19 Morda mi bo zdaj kdo rekel: »Če se nihče ne more upreti njegovi volji, zakaj potem še vedno krivi ljudi?«
20 O človek, kdo pa sploh si, da si upaš ugovarjati Bogu?+ Ali izdelek svojemu oblikovalcu reče »Zakaj si me naredil tako?«?+
21 Kaj? Ali nima lončar pravice, da iz iste kepe gline+ naredi eno posodo za časten namen, drugo pa za nečasten?
22 Kaj zato, če je Bog, čeprav je hotel pokazati svojo jezo in razodeti svojo moč, z veliko potrpežljivostjo prenašal posode jeze, ki so pripravljene za uničenje?
23 In kaj potem, če je to naredil zato, da bi razodel svojo veliko slavo na posodah usmiljenja,+ ki jih je vnaprej pripravil, da bi bile oslavljene,
24 namreč na nas, ki nas ni poklical le izmed Judov, ampak tudi izmed drugih narodov?+
25 Tako je, kot je rekel tudi v Ozéjevi knjigi: »Tiste, ki niso moje ljudstvo,+ bom imenoval ‚moje ljudstvo‘ in njo, ki ni bila ljubljena, bom imenoval ‚ljubljena‘;+
26 in prav tam, kjer sem jim prej rekel ‚Vi niste moje ljudstvo‘, jih bom zdaj imenoval ‚otroci živega Boga‘.«+
27 Poleg tega Izaija glede Izraelcev oznanja: »Tudi če bi bilo Izraelcev toliko, kot je morskega peska, jih bo rešenih samo malo*.+
28 Jehova* bo namreč na zemlji brez odlašanja naredil dokončen obračun.«+
29 Izaija je tudi napovedal: »Če nam Jehova* nad vojskami ne bi pustil potomstva, bi doživeli enak konec kot Sódoma in Gomóra.«+
30 Kaj naj torej rečemo? To, da so bili ljudje iz drugih narodov, čeprav si niso prizadevali ravnati pravično, razglašeni za pravične,+ in to na podlagi vere.+
31 Izraelcem, ki so si z ravnanjem po Zakoniku prizadevali, da bi bili razglašeni za pravične,* pa to ni uspelo.
32 In zakaj ne? Ker si za to niso prizadevali z vero, ampak z deli. Spotaknili so se ob »kamen spotike«,+
33 tako kot to piše v Svetih spisih: »Glej! Na Síonu polagam kamen+ in skalo spotike, toda nihče, ki verjame vanj, ne bo razočaran.«+
