Želijo delati, ne pa zaslužiti
Več kot 11.000 Jehovovih prič je v zadnjih 28 letih zapustilo svoj dom in celo državo, v kateri so živeli, da bi sodelovali pri gradnji objektov v 120 državah. Za te projekte, na katerih so delali poln delovni čas, so z veseljem prispevali svoje veščine in energijo, ne da bi za to zahtevali plačilo.
Mnogi so si sami plačali pot do kraja, kjer se je gradilo. Nekateri so izkoristili svoj dopust, da so lahko prišli delat. Drugi so svoje delodajalce prosili za začasno odsotnost od dela in se s tem odrekli precejšnjemu zaslužku.
Nihče jih ni silil k takšni požrtvovalnosti. To so storili prostovoljno, zato ker so želeli prispevati k oznanjevanju dobre novice o Kraljestvu po vsem svetu. (Matej 24:14) Zgradili so pisarniška poslopja, stanovanjske zgradbe ter prostore za tiskanje Svetega pisma in svetopisemske literature. Poleg tega so zgradili zborske dvorane s tudi po 10.000 sedeži in kraljestvene dvorane z do 300 sedeži.
Gradbeni projekti še vedno potekajo. Ko delavci prispejo na gradbišče, lokalni podružnični urad poskrbi za prenočišče, obroke, pranje perila in druge njihove vsakodnevne potrebe. Pri gradnji navdušeno sodelujejo tudi krajevni Priče.
Takšne ogromne gradbene projekte je treba organizirati in koordinirati, zato je bil leta 1985 ustanovljen mednarodni program. Prostovoljci, ki sodelujejo v tem programu, morajo biti Jehovove priče, stari morajo biti od 19 do 55 let in imeti znanje iz vsaj enega gradbeniškega poklica. Posamezna naloga v programu navadno traja od dveh tednov do treh mesecev, čeprav se včasih lahko raztegne tudi na leto dni ali več.
Nekatere žene gradbenih delavcev so se naučile del, kot so vezanje armaturnih mrež z žico, polaganje keramike ali pa brušenje in pleskanje. Druge pomagajo pripravljati obroke za gradbeno ekipo ali pa čistiti prostore, v katere so delavci nastanjeni.
Po vrnitvi domov nekateri prostovoljci napišejo pismo, da bi se zahvalili za povabilo k sodelovanju. Neki zakonski par je napisal: »Rada bi se vam zahvalila, da sva dobila prednost sodelovati pri gradnji podružničnega urada v Budimpešti. Priče na Madžarskem so bili tako ljubeči in hvaležni! Težko nama je bilo, ko sva se morala po mesecu dni posloviti od njih. Ampak slovo je vedno težko, kajne? Upava, da bova spomladi lahko znova opravljala to delo. Vsakič, ko sva odšla na kakšno nalogo, se nama je zdelo, da je to najlepši mesec v najinem življenju.«