Jehovove priče vsako leto naredijo večje število videoposnetkov, ki se predvajajo na njihovih zborovanjih. Večina teh videoposnetkov je snemana v angleščini. Kako jih potem lahko razumejo ljudje, ki obiščejo zborovanja v stotinah drugih jezikov? V mnogih od teh jezikov so ti videoposnetki sinhronizirani, kar pomeni, da je originalni zvočni zapis nadomeščen z zvočnim zapisom v domačem jeziku. Kakšen vtis naredijo takšni videoposnetki na obiskovalce zborovanj?

Preberite izjave nekaterih ljudi, ki niso Priče in so obiskali zborovanja v Srednji Ameriki:

• »Videoposnetek sem zlahka razumel, in to tako dobro, da sem skoraj imel občutek, da sem v njem. Res mi je segel do srca.« (Obiskovalec zborovanja v popoluščini v mehiški zvezni državi Veracruz)

• »Zdelo se mi je, kot da sem v domačem mestu in se pogovarjam z dobrim prijateljem. Bilo je boljše kot v kinu, saj sem razumel vse.« (Obiskovalec zborovanja v jeziku nahuatl v mehiški zvezni državi Nuevo León)

• »Ko sem gledala videoposnetke v svojem jeziku, sem imela občutek, kot da ljudje v njih govorijo meni osebno.« (Obiskovalka zborovanja v čolščini v mehiški zvezni državi Tabasco)

• »Ta organizacija aktivno pomaga ljudem, da se učijo v svojem jeziku. Nobena druga takšna organizacija ne obstaja!« (Obiskovalec zborovanja v kakčikelščini v mestu Sololá v Gvatemali)

Jehovove priče ne najemajo poklicnih tonskih tehnikov in sinhronizatorjev ter pogosto snemajo na oddaljenih in nerazvitih območjih. Kako jim potem uspe narediti kvalitetne posnetke?

Srednjeameriška podružnica Jehovovih prič je koordinirala sinhroniziranje videoposnetkov v španščino in 38 domorodnih jezikov za zborovanja 2016. Pri tem delu je sodelovalo okoli 2500 prostovoljcev. Tonski tehniki in lokalni prevajalski timi so snemali nove zvočne zapise v podružničnem uradu, v dislociranih prevajalskih pisarnah ali v začasnih studiih na drugih lokacijah. Timi so snemali na več kot 20 lokacijah v Belizeju, Gvatemali, Hondurasu, Mehiki in Panami.

Postavitev začasnih studiev je zahtevala veliko dela in iznajdljivosti. Za zvočno izolacijo se je uporabilo, kar koli je bilo pri roki – med drugim odeje in vzmetnice.

Mnogi, ki so sodelovali kot sinhronizatorji v domorodne jezike, so bili revnejši in so se morali precej žrtvovati, da so lahko prišli v najbližji snemalni studio. Nekateri so potovali kar 14 ur! Neki oče pa je moral skupaj s sinom hoditi približno osem ur do studia.

Naomi je med odraščanjem skupaj s svojo družino pomagala postavljati začasne snemalne studie. Takole se spominja: »Vedno smo se veselili tedna, ko se je snemalo. Moj oče je neutrudno koordiniral delo. Mama je včasih kuhala za skupine, v katerih je bilo tudi po 30 prostovoljcev.« Naomi zdaj prostovoljno pomaga v prevajalski pisarni v Mehiki in pravi: »Neizmerno sem srečna, da lahko svoj čas izkoriščam za to, da pomagam ljudem slišati svetopisemsko sporočilo v njihovem domačem jeziku. Nobeno delo mi ne bi dajalo večjega zadovoljstva.«

Vsakoletna zborovanja Jehovovih prič so organizirana po vsem svetu in so odprta za javnost. Več informacij najdete na strani ZBOROVANJA.