Serge Gerardin se je v nedeljo, 5. januarja 2014, z avtobusom peljal na zbor Jehovovih prič blizu Pariza, ko je bil priča strašni nesreči. »Avto se je zaletel v betonsko pregrado blizu mosta in odneslo ga je v zrak,« je pojasnil. »Nato se je zaletel v most, zagorel in pristal na strehi.«

Serge je že več kot 40 let gasilec. Ker ima kot poveljnik gasilske brigade izkušnje, se je nemudoma odzval. Povedal je: »Čeprav smo se vozili po nasprotni strani avtoceste, sem šoferja prosil, naj avtobus ustavi. Nato sem stekel nazaj h gorečim razbitinam.« Serge je slišal krike »Pomagajte! Pomagajte!«. Dodal je: »Bil sem brez varovalne opreme, na sebi pa sem imel obleko in kravato. Toda tisti kriki so mi dali vedeti, da je ljudi še vedno mogoče rešiti!«

Ko je šel okrog avta, je srečal ponesrečenca, ki je bil v šoku, in ga odvedel na varno. »Rekel mi je, da sta v avtu še dva človeka,« je dejal Serge. »Ustavilo se je že kar nekaj vozil. Ampak zaradi močne vročine in plamenov se ljudje niso mogli približati avtu.«

Nekaj šoferjev tovornjakov je prišlo z gasilnimi aparati. Na Sergeev ukaz so z njimi začasno pogasili plamene. Voznik se je neznano kako znašel ujet pod avtom. Tako so Serge in drugi, ki so se ustavili, dvignili avto in voznika odvlekli na varno.

»Takrat,« je povedal Serge, »je avto zopet silovito zagorel!« Toda v avtu je še vedno bil en potnik, ki je pripasan visel z glavo navzdol. Prišel je še en gasilec, oblečen v usnjena motoristična oblačila, ki tisti trenutek prav tako ni bil v službi. »Pojasnil sem mu, da bo avto najverjetneje kmalu eksplodiral,« je rekel Serge, »zato sva se odločila, da bova potnika prijela za roke in ga izvlekla iz avta, in to sva tudi naredila.« Manj kot minuto za tem je avto razneslo.

Ko so na kraj nesreče prispeli gasilci in reševalci, so prevzeli skrb za poškodovane in pogasili požar. Serge je potreboval prvo pomoč zaradi ureznin in opeklin na rokah. Ko je vstopal v avtobus, namenjen na zbor, je k njemu priteklo nekaj ljudi in se mu zahvalilo.

Serge je vesel, da je lahko pomagal. »Pred Jehovom, svojim Bogom, sem se čutil odgovornega za življenje tistih ljudi. V veliko zadovoljstvo mi je, da sem lahko pomagal pri reševanju ponesrečencev.«