V zadnjih letih prihaja v Evropo precejšnje število beguncev iz Afrike, Bližnjega vzhoda in Južne Azije. Vsi ti ljudje potrebujejo hrano, streho nad glavo in medicinsko oskrbo, zato jim na pomoč priskočijo državne agencije in lokalni prostovoljci.

Seveda pa materialna pomoč ne zadovolji vseh potreb beguncev. Mnogi od njih so doživeli travmo, zato potrebujejo tudi tolažbo in upanje. Jehovove priče v Srednji Evropi si v tem pogledu prizadevajo pomagati beguncem tako, da jim prisluhnejo in se z njimi pogovarjajo o tolažilnih mislih iz Svetega pisma.

Od avgusta 2015 Jehovove priče iz več kot 300 krščanskih občin v Avstriji in Nemčiji namenjajo posebno pozornost temu, da beguncem nudijo tolažbo. Priče opažajo, da se begunci še posebej radi pogovarjajo o tem, kako Sveto pismo odgovarja na naslednja vprašanja:

• Zakaj je toliko trpljenja?

• Kaj se zgodi po smrti?

• O kateri dobri novici govori Sveto pismo?

• Ali ima Bog ime?

• Kdo so Jehovove priče?

Lokalne Priče so med avgustom in oktobrom 2015 v srednjeevropski podružnici naročile za več kot štiri tone svetopisemskih publikacij in jih brezplačno razdelile beguncem.

Veliko beguncev govori samo svoj domači jezik. Zato si Priče v pogovorih z njimi pomagajo s spletnim mestom jw.org, ki vsebuje članke in videoposnetke v stotinah jezikov. »Včasih komuniciramo s pomočjo kretenj, slik ali risb,« pravita Matthias in Petra, prostovoljca v Erfurtu v Nemčiji. Priče uporabljajo tudi aplikacijo za učenje tujih jezikov JW Language, ki jim pomaga, da beguncem predstavijo svetopisemsko sporočilo v njihovem maternem jeziku. Nekatere Priče pa beguncem pokažejo svetopisemske stavke in videoposnetke iz večjezične aplikacije JW Library.

»Ljudje so se trumoma zbirali okoli nas,« pravi zakonski par Jehovovih prič iz Schweinfurta v Nemčiji. »V dveh urah in pol so begunci vzeli kakih 360 publikacij. Veliko se nam jih je v znak zahvale priklonilo z glavo.« »Begunci so veseli, ko se kdo zanima zanje,« pravi Wolfgang, prostovoljec v Diezu v Nemčiji. »Včasih prosijo za literaturo v petih ali šestih jezikih.«

Mnogi kar takoj začnejo brati publikacijo. Nekateri se vrnejo, da bi se Pričam zahvalili. »Dva mlada moška sta vzela nekaj literature,« se spominja Ilonca, Priča v Berlinu. »Pol ure kasneje sta se vrnila z darilom – s kruhom. Opravičila sta se, ker nista imela ničesar drugega, s čimer bi lahko pokazala hvaležnost.«

Socialni delavci, uradniki in domačini cenijo prostovoljno delo Prič. »Hvala vam!« je vzkliknil neki socialni delavec, ki skrbi za približno 300 beguncev. »Tisočkrat vam hvala, da se tako zelo zanimate za dobro tujcev!« Drug socialni delavec v begunskem taborišču pa je Pričam povedal, da delajo nekaj zelo dobrega, ko beguncem dajejo za branje koristno literaturo v njihovem lastnem jeziku, »saj v življenju trenutno nimajo nič drugega kot tri obroke hrane na dan«.

Marion in njen mož Stefan, ki živita v Avstriji, sta policijski patrulji, ki je prišla mimo, pojasnila namen svojega prostovoljnega dela. Policist in policistka sta se zahvalila in prosila za dve knjigi. Marion pravi: »Policisti nas znova in znova pohvalijo za naše delo.«

Neka ženska v Avstriji, ki redno podarja stvari taborišču, je opazila, da so Priče na razpolago beguncem v vsakem vremenu. Nekega dne jim je rekla: »Begunci vsekakor potrebujejo materialno pomoč. Ampak najbolj potrebujejo upanje. In ravno to jim ponujate vi.«