Rodil sem se v majhnem mestu San Juan Chancalaito v mehiški zvezni državi Chiapas. Moja družina pripada ljudstvu Čol, eni od etničnih skupin majevskih potomcev. Moja starša sta imela 12 otrok in jaz sem bil peti po vrsti. Ko sem bil še otrok, so z menoj ter z brati in sestrami Jehovove priče preučevale Sveto pismo. Žal se v mladih letih nisem ravnal po svetopisemskih nasvetih.

 Pri trinajstih letih sem že užival droge in kradel. Takrat sem tudi šel od doma in se selil naokoli. Ko sem jih imel 16, sem začel delati na plantaži marihuane. Po kakšnem letu so nas neke noči, ko smo s čolnom prevažali večjo pošiljko marihuane, napadli močno oboroženi moški iz nasprotnega mamilarskega kartela. Njihovim strelom sem ubežal tako, da sem skočil v reko in prišel ven daleč stran po reki navzdol. Zatem sem pobegnil v Združene države Amerike.

 V Združenih državah sem še naprej preprodajal droge in si nakopal še več težav. Pri 19. letih so me aretirali in obsodili na zaporno kazen zaradi ropa in poskusa umora. V zaporu sem se pridružil eni od tolp in storil še več nasilnih dejanj. Zato so me oblasti premestile v strogo varovan zapor v Lewisburgu v Pensilvaniji.

 V tem zaporu sem se vedel slabše in slabše. Ker sem na sebi že imel tatuje od tolpe, ki sem ji pripadal v prejšnjem zaporu, sem se tukaj brez težav pridružil isti tolpi. Bil sem vedno bolj nasilen in se spuščal iz pretepa v pretep. Nekega dne sem se na zaporniškem dvorišču zapletel v pretep med tolpami. Pretep je bil hud, saj smo uporabljali bejzbolske palice in uteži za vadbo. Pazniki so nas ustavili s solzivcem. Nato me je uprava zapora premestila v poseben oddelek za nevarne zapornike. Bil sem zelo vzkipljiv in žaljiv človek. Nikogar mi ni bilo težko pretepsti. Pravzaprav sem v tem užival. Svojega ravnanja nisem prav nič obžaloval.

 V posebnem oddelku zapora sem moral biti v celici večino dneva, zato sem si pričel krajšati čas z branjem Biblije. Kasneje mi je neka paznica dala knjigo Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji. a Med branjem tega pripomočka za preučevanje Biblije sem se spomnil mnogih stvari, ki sem jih spoznal v otroštvu, ko so me Priče poučevale o Bibliji. Nato sem premišljeval o tem, kako nizko sem padel zaradi svoje nasilne narave. Razmišljal sem tudi o svoji družini. Dve od mojih sester sta postali Jehovovi priči, zato me je prešinila misel, da bosta živeli večno. Rekel sem si: Zakaj ne bi še jaz? Takrat sem se trdno odločil, da se bom spremenil.

 Vendar sem vedel, da tega ne bom zmogel brez pomoči. Zato sem se najprej v molitvi obrnil k Bogu Jehovu in ga rotil, naj mi pomaga. Nato sem pisal v podružnični urad Jehovovih prič v Združenih državah in prosil za svetopisemski tečaj. Podružnični urad je poskrbel, da je bližnja občina Prič stopila v stik z mano. Takrat me tisti, ki niso bili člani moje družine, niso smeli obiskovati, zato mi je neki oznanjevalec iz občine začel pošiljati spodbudna pisma in biblijsko literaturo, kar mi je še okrepilo željo, da se spremenim.

 Velik korak naprej sem naredil, ko sem se odločil, da zapustim tolpo, ki sem ji pripadal dolga leta. Vodja tolpe je bil na istem posebnem oddelku zapora kot jaz, zato sem enkrat med časom, ki smo ga imeli za rekreacijo, pristopil k njemu in mu povedal, da bi rad postal Jehovova priča. Na moje presenečenje mi je dejal: »Če misliš resno, naredi to. Ne želim ovirati Boga. Če pa bi samo rad zapustil tolpo, potem veš, kakšne bodo posledice.«

 V naslednjih dveh letih so uslužbenci zapora opazili spremembe v moji osebnosti. Zato so bili do mene obzirnejši. Pazniki mi denimo niso več dajali na roke lisic, ko so me iz celice peljali na tuširanje. Zgodilo se je tudi, da je eden od paznikov stopil k meni in me spodbudil, naj kar nadaljujem s spremembami. Uprava zapora me je zadnje leto zaporne kazni celo premestila v bližnjo minimalno varovano enoto glavnega zapora. Leta 2004 sem bil po desetih letih izpuščen na prostost in z zaporniškim avtobusom odpeljan nazaj v Mehiko.

 Kmalu po prihodu v Mehiko sem poiskal kraljestveno dvorano Jehovovih prič. Ko sem prvič šel tja na shod, sem nosil zaporniško obleko, saj je bila edino dostojno oblačilo, ki sem ga imel. Kljub mojemu videzu so me Priče prisrčno sprejele. Ko sem videl njihovo prijaznost, sem dobil občutek, da sem med pravimi kristjani. (Janez 13:35) Na tem shodu so starešine v občini poskrbeli, da se je z menoj začel voditi svetopisemski tečaj. Leto pozneje, 3. septembra 2005, sem se krstil kot Jehovova priča.

 Januarja 2007 sem postal polnočasni oznanjevalec, kar pomeni, da sem vsak mesec 70 ur poučeval druge o Svetem pismu. Leta 2011 sem diplomiral v Biblijski šoli za samske brate (zdaj se imenuje Šola za oznanjevalce Kraljestva). Ta šola mi je bila v veliko pomoč pri izpolnjevanju odgovornosti, ki jih imam v občini.

 Leta 2013 sem se poročil z mojo drago Pilar. Ona s kančkom humorja pravi, da kar težko verjame temu, kar ji povem o svoji preteklosti. Nikoli nisem zašel na stara pota. Oba z ženo sva prepričana, da sem takšen, kakršen sem danes, živ dokaz, da ima Biblija moč preobraziti človeka. (Rimljanom 12:2)

 Name se nanašajo besede iz Luka 19:10, kjer je Jezus zase rekel, da je »prišel iskat in rešit to, kar je bilo izgubljeno«. V življenju se nič več ne počutim izgubljenega. Pa tudi ljudem okoli sebe več ne povzročam bolečin. Bibliji se lahko zahvalim, da imam najplemenitejši smisel v življenju, mirne odnose z drugimi in, kar je najpomembnejše, dober odnos s svojim Stvarnikom, Jehovom.