Moja družina izvira iz Tonge, ki se nahaja v jugozahodnem Tihem oceanu in ima okoli 170 otokov. V Tongi smo živeli preprosto. Nismo imeli elektrike ali avtomobila, imeli pa smo tekočo vodo in nekaj kokoši. Med šolskimi počitnicami sem z bratoma pomagal očetu delati na družinski plantaži, na kateri smo gojili banane in nekatere gomoljnice, kot so jam, taro in kasava. Oče je preživljal družino s prodajo teh pridelkov in skromno plačanimi priložnostnimi deli. Kot mnogi drugi otočani je moja družina zelo spoštovala Sveto pismo in redno hodila v cerkev. Kljub temu smo bili prepričani, da je edina pot do boljšega življenja selitev v bogatejšo deželo.

 Ko sem bil star 16 let, je moj stric poskrbel, da smo se preselili v Kalifornijo. To je bil za nas velik kulturni šok! Čeprav se nam je finančno stanje izboljšalo, smo živeli v revnem predelu, kjer je bilo veliko nasilnega kriminala in drog. Ponoči smo pogosto slišali streljanje in večina naših sosedov se je bala kriminalnih tolp. Mnogi ljudje so s seboj nosili strelno orožje, da bi se zaščitili ali poravnali spore. Še vedno imam v prsih kroglo, ki mi je ostala po enem od takšnih sporov.

 V srednji šoli sem hotel biti takšen kot drugi mladi. Vedno pogosteje sem obiskoval divje zabave, popival, se zapletal v nasilje in užival prepovedane droge. Sčasoma sem postal zasvojen s kokainom. Da bi si lahko kupoval droge, sem začel krasti. Čeprav smo z družino redno hodili v cerkev, nikoli nisem izvedel ničesar, kar bi mi pomagalo, da bi se uprl pritisku vrstnikov, ki so me navajali k slabemu. Zaradi nasilnih dejanj so me velikokrat aretirali. Izgubljal sem nadzor nad lastnim življenjem! Nazadnje sem pristal v zaporu.

 Ko sem bil leta 1997 v zaporu, je nekega dne sozapornik opazil, da imam v rokah Sveto pismo. To je bilo v času božiča, ki je za večino Tongovcev zelo svet. Vprašal me je, ali vem, kaj pravi Sveto pismo o Kristusovem rojstvu, vendar o tem nisem vedel ničesar. V Svetem pismu mi je pokazal enostavno poročilo o Jezusovem rojstvu. Tako sem spoznal, da veliko značilnosti božiča, ki so povezane s tradicijo, v tej knjigi ni niti omenjenih. (Matej 2:1–12; Luka 2:5–14) Zelo sem bil presenečen in zanimalo me je, kaj še piše v Bibliji. Ta sozapornik je obiskoval tedenske shode, ki so jih Jehovove priče organizirale v zaporu, in odločil sem se, da se mu pridružim. Na shodu so razpravljali o svetopisemski knjigi Razodetje. Čeprav sem razumel le malo tega, kar so govorili, sem opazil, da je vse, kar so učili, vzeto iz Biblije.

 Ko so mi Priče predlagale, da bi z menoj preučevale Sveto pismo, sem to z veseljem sprejel. Prvič sem izvedel za svetopisemsko obljubo o prihodnjem raju na zemlji. (Izaija 35:5–8) Postalo mi je jasno, da bom moral narediti velike spremembe v življenju, da bi lahko ugajal Bogu. Spoznal sem, da Bog v raju, ki ga je obljubil, ne bo dovoljeval nobene od mojih razvad. (1. Korinčanom 6:9, 10) Zato sem se odločil, da bom brzdal svojo vzkipljivost, nehal kaditi in da nikoli več ne bom popival in zlorabljal drog.

 Oblasti so me leta 1999 pred koncem zaporne kazni premestile v center za tujce. Več kot eno leto nisem imel nobenega stika s Pričami. Vseeno sem bil odločen, da bom še naprej delal spremembe. Leta 2000 mi je vlada odvzela dovoljenje za bivanje v Združenih državah in bil sem poslan nazaj v Tongo.

 V Tongi sem takoj poiskal Jehovove priče in nadaljeval svetopisemski tečaj. Kar sem se naučil, mi je bilo všeč in bil sem navdušen, da Priče na otoku ravnajo enako kot Priče v Združenih državah – vse, kar učijo, temelji na Svetem pismu.

 Moj oče je bil znan med ljudmi, saj je imel v cerkvi zelo odgovoren položaj. Zato je bila moja družina sprva zbegana in razburjena, ker sem se družil s Pričami. Vendar so bili starši kasneje veseli, da sem se s pomočjo svetopisemskih načel rešil slabih navad in izboljšal svoje življenje.

 Nekaj najtežjega mi je bilo spremeniti navado uživanja pijače, ki se v moji kulturi pogosto zlorablja. Mnogi moški v Tongi vsak teden porabijo veliko ur za to, da pijejo kava-kavo. Ta napitek s pomirjevalnim učinkom je pripravljen iz korenin neke vrste poprovca. Ko sem se vrnil v domovino, sem pričel praktično vsak večer zahajati v klub, kjer se je stregla kava-kava, ki sem jo pil skoraj do nezavesti. Delno je bilo za to krivo druženje s prijatelji, ki jim ni bilo kaj dosti mar za svetopisemska načela. Nazadnje sem ob pomoči drugih uvidel, da s svojimi razvadami žalim Boga. Da bi me Bog blagoslavljal in mi bil naklonjen, sem se spremenil.

 Začel sem obiskovati vse shode Jehovovih prič. Druženje z ljudmi, ki si prizadevajo ugajati Bogu, mi je pomagalo, da sem se upiral skušnjavam. Leta 2002 sem se krstil kot Jehovova priča.

 V Svetem pismu je z naslednjimi besedami opisano, kako mi je koristila Božja potrpežljivost: »Jehova [...] je potrpežljiv z vami, ker ne želi, da bi bil kdo pokončan, ampak želi, da bi se vsi pokesali.« (2. Petrovo 3:9) Bog bi zagotovo lahko že zdavnaj naredil konec tej stari pokvarjeni stvarnosti, vendar jo še vedno dopušča, da se lahko ljudje, kot sem jaz, zbližajo z njim. Vesel sem, ko pomislim, da lahko uporablja mene, da pomagam drugim postati njegovi prijatelji.

 Jehova mi je pomagal, da nisem povsem izgubil nadzora nad lastnim življenjem. Nič več ne kradem, da bi plačeval za odvisnost, ki bi me lahko stala življenja. Raje si prizadevam pomagati drugim, da bi postali Jehovovi prijatelji. Med druženjem z Jehovovimi pričami sem spoznal svojo ljubko ženo Teo. Skupaj z najinim malim sinom smo zares srečna družina. Druge poučujemo o svetopisemskem upanju na večno in mirno življenje v raju, ki nas čaka v prihodnosti.