Odraščal sem na obrobju mesta Tampere na Finskem, kjer je bilo mirno in polno zelenja. Moja družina ni bila ravno verna, cenila pa je izobrazbo in olikanost. Moja mama je Nemka, in ko sem bil majhen, sem večkrat šel v Zahodno Nemčijo, kjer so živeli moji stari starši.

 Že od otroštva imam rad šport. Ko sem bil majhen, sem se ukvarjal z različnimi športi, ko pa sem bil star okoli 14 let, sem se odločil, da se posvetim tenisu. Pri 16 letih sem treniral dvakrat ali trikrat dnevno – čez dan sem imel po dva profesionalna treninga, zvečer pa sem treniral še sam. Navdušen sem bil nad različnimi vidiki igre; igranje tenisa je bilo zame nekakšen izziv tako v umskem kot fizičnem smislu. Rad sem se družil s prijatelji in vsake toliko popil kakšno pivo, toda alkohola ali drog nisem nikoli zlorabljal. Moje življenje se je vrtelo okoli tenisa – bil mi je na prvem mestu.

 Ko sem bil star 17 let, sem začel igrati na turnirjih ATP. a Ker sem na več turnirjih zmagal, sem postal slaven v vsej državi. Pri 22 letih sem bil med 50 najboljšimi igralci tenisa na svetu.

 Več let sem potoval po svetu in igral profesionalni tenis. Na potovanjih sem videl nekaj osupljivih krajev pa tudi mnoge svetovne probleme, med drugim kriminal, zlorabljanje drog in okoljske težave. Ko smo bili denimo v Združenih državah, so nam rekli, naj ne hodimo v določene predele nekaterih mest, zato ker je tam visoka stopnja kriminala. Vse to me je zelo vznemirjalo. Poleg tega sem ob koncu dneva v sebi čutil praznino, pa čeprav sem počel to, kar sem imel zelo rad.

 Sanna, ki je bila moje dekle, je začela preučevati Sveto pismo z Jehovovimi pričami. Njenemu zanimanju za religijo sem se malo posmehoval, toda temu, da preučuje, nisem nasprotoval. Leta 1990 sva se poročila, naslednje leto pa se je ona krstila in tako postala Jehovova priča. Jaz se nisem nikoli imel za verno osebo, čeprav sem verjel, da Bog obstaja. Spomnim se, da je moja babica v Nemčiji veliko brala Sveto pismo in da me je celo učila moliti.

 Nekega dne sva s Sanno obiskala Karija in njegovo ženo, ki sta Priči. Kari mi je pokazal svetopisemsko prerokbo o »zadnjih dneh«. (2. Timoteju 3:1–5) Ta je name naredila zelo močan vtis, saj sem končno razumel, zakaj so razmere v svetu tako slabe. Čeprav se tistega dne nismo skoraj nič več pogovarjali o veri, pa sva se s Karijem od takrat naprej večkrat pogovarjala o Svetem pismu in vse, kar sem se naučil, mi je bilo smiselno. Ker sem bil zelo zaposlen in sem veliko potoval, najini pogovori niso bili redni, toda Kari ni obupal. Na vprašanja, ki sem jih postavil na tečajih, mi je odgovarjal po pismih. Na vsa moja življenjska vprašanja je logično odgovarjalo Sveto pismo in postopoma sem začel dojemati, da je njegova rdeča nit to, da bo Božje kraljestvo izpolnilo Božji namen. Močno se me je dotaknilo, ko sem izvedel, da je Bogu ime Jehova, in ko sem videl, kaj je že storil in kaj še dela za nas. (Psalm 83:18) Najbolj me je prevzelo, ko sem izvedel, da je priskrbel odkupnino – to ni bila neka tehnična rešitev ali pravna formalnost, ampak izraz Božje ljubezni. (Janez 3:16) Poleg tega sem spoznal, da lahko postanem Božji prijatelj in večno živim v raju, v katerem bo vladal mir. (Jakob 4:8) Začel sem se spraševati: Kako lahko Bogu pokažem hvaležnost?

 Zamislil sem se nad svojim življenjem. Iz Svetega pisma sem spoznal, da največja sreča izhaja iz dajanja, in v sebi sem začutil željo, da o svojem verovanju govorim drugim. (Apostolska dela 20:35) Ker sem bil profesionalni športnik, sem bil zaradi turnirjev zdoma približno 200 dni na leto. Celotno naše družinsko življenje se je vrtelo okoli mene – okoli mojih treningov, moje rutine in moje kariere. Spoznal sem, da bom moral nekaj spremeniti.

 Vedel sem, da mnogi ne bodo razumeli, če iz verskih razlogov pustim obetavno športno kariero. Toda priložnost, da bolje spoznam Jehova in živim večno, mi je bila daleč bolj dragocena od kakršne koli nagrade, ki bi jo kdaj dosegel pri igranju tenisa. Zato se mi ni bilo tako težko odločiti. Sklenil sem, da se ne bom oziral na to, kaj bodo morda rekli drugi – to je bila moja odločitev. Svetopisemska vrstica, ki me je še posebej spodbudila, da sem se uprl temu pritisku, je Psalm 118:6: »Jehova je na moji strani, ne bom se bal. Kaj mi more storiti človek?«

 Približno takrat so mi sponzorji ponudili donosno pogodbo, ki bi mi omogočala, da več let igram profesionalni tenis brez finančnih skrbi. Vendar jaz sem se že odločil. Pogodbo sem zavrnil in čez čas nehal igrati na turnirjih ATP. Še naprej sem preučeval Sveto pismo. Krstil sem se 2. julija 1994 in tako postal Jehovova priča.

 V mojem primeru ni bilo tako, da bi se mi v življenju zgodila neka tragedija, zaradi katere bi začel razmišljati o Bogu. Poleg tega se nisem imel za nekoga, ki išče resnico. S svojim življenjem sem bil zadovoljen in mislil sem, da imam vse. Toda povsem nepričakovano – kot da bi svetopisemska resnica čakala, da jo najdem – sem odkril, da v življenju obstaja še večji smisel, in moje življenje je postalo lepše, kot sem si sploh lahko predstavljal! Naša družina je sedaj močnejša in bolj povezana kot kdaj prej. Poleg tega sem zelo vesel, da so moji trije sinovi šli po mojih stopinjah – ne kot športniki, ampak kot kristjani.

 Še vedno rad igram tenis. Vsa ta leta sem služil denar tako, da sem se ukvarjal z dejavnostmi, povezanimi s tenisom – na primer kot trener in direktor teniškega centra. Toda moje življenje se ne vrti več okoli športa. Prej sem vsak teden treniral po več ur, zato da bi postal boljši igralec tenisa in da bi zmagoval na turnirjih. Sedaj večino svojega časa posvečam oznanjevanju in sem vesel, da drugim pomagam spoznavati in upoštevati svetopisemska načela, ki so mi spremenila življenje. Spoznal sem, da največja sreča izhaja iz tega, da dajem prednost svojemu odnosu z Bogom Jehovom in da drugim govorim o svojem upanju na svetlo prihodnost. (1. Timoteju 6:19)